Podarjenemu konju se ne gleda v zobe … Ali pač!?

Grosuplje prav nič ne zaostaja za mnogimi občinami, ki kar tekmujejo v paradi kiča, s katerim polnijo prometna krožišča ter spravljajo v obup strokovno in laično javnost. Občina Grosuplje je šla še globje, saj nam “prodaja” kitajsko vrtno dekoracijo za kip! Problem je večplasten; na splošno gre za (ne)smiselnost postavljanja skulptur v prometno infrastrukturo – krožišča ter za popolno ignoranco stroke pri izboru in umestitvi skulptur v javni prostor.

Osvežimo spomin in poglejmo kratko zgodovino kipov v Grosupljem:

Leta 2004 je Grosuplje pod vodstvom župana Janeza Lesjaka začelo edinstven projekt Grosuplje, mesto kipov, ki naj bi mlademu mestu podalo novo, nekakšno kulturno identiteto. Pa se je zgodba začela “fižiti”, saj je, kot pravi bivši župan v intervjuju, ta ekipa, ki je sedaj na oblasti, kot opozicija v občinskem svetu bila ves čas proti in so mu stalno rezali sredstva v proračunu. Z njihovim prihodom na oblast so te lepe in prepoznavne vsebine mesta Grosuplja in občine enostavno ukinili. S tem je bila storjena velika škoda za estetske urbane vsebine in prepoznavnost Grosuplja. Projekt je tako neslavno propadel, čeprav ga na občinski spletni strani še vedno predstavljajo in s tekstom – kot o aktualnem projektu – zavajajo javnost v rubriki Ne spreglej.

Žal pa so taisti ljudje zadevo zbanalizirali do te mere, da v mesto Grosuplje brez strokovne vizije in presoje, po lastnem (ne)okusu postavljajo “spomenike” in “kipe”. Ob tem ne vidijo dlje od “konjske” identitete Grosuplja, saj nam vsiljujejo – nekvalitetne, sporne in brez vsake umetniške vrednosti – “skulpture” te sicer plemenite živali, katere stilizirano podobo nosimo v grbu občine Grosuplje. V svoji sveti preproščini so nam poskušali “prodati” zgodbo o podarjenem spomeniku – repliki konja iz keltske svastike. Tega konja se je prijelo ljudsko ime Žirafa, za katerega težko rečemo, da ima kaj skupnega s keltsko svastiko, kaj šele z repliko!? Naj spomnimo, da gre za amaterski izdelek lokalnega kamnoseka.

konj_rotary_grosuplje

Od Žirafe pa se pohod neumnosti nadaljuje do aktualnega Žrebička, kot so najnovejšemu “kipu” hudomušno nadeli ime občani. Mesto Grosuplje ga je s slavnostno predajo prejelo v dar, oblastniki pa nam ponujajo “kip”, ki to nikakor ni, kajti kip je umetniško, avtorsko delo, ki ima avtorja in ime. Kot kaže, smo prejeli maloserijski kitajski izdelek, ki ga lahko kupite v spletni trgovini Alibaba pod rubriko vrtna dekoracija za nekaj pičlih tisoč ameriških dolarjev.

Vse skupaj je res tragikomično in ta nemogoča kombinacija predimenzioniranega podstavka, za katerega niti ne vemo, kaj predstavlja in banalnega “kipa” je rezultat stihijskega ravnanja na tem področju – od same idejne zasnove, načrtovanja, umestitve itd. Kdo odloča o vsebini, obliki, izvedbi takih in podobnih projektov? Imamo za to kakšno strokovno komisijo na Občini Grosuplje?

Na socialnem omrežju Facebook se je razvila burna javna debata. Objavljamo nekaj najbolj slikovitih komentarjev:

Irena: Grozljivo, kič od kiča. Absolutno brez umetniške vrednosti, zastarelo in pasé. Vizije ni, ker postaja to bolj podobno “Podarim-Dobiš” in potem imamo taka skrpucala od izdelkov, kot je to in tisti rotarijski konj na sosednjem krožišču. Če imaš denar, še ne pomeni, da imaš tudi umetniški okus!

Urška: Meni ni všeč (zlasti zato, ker ni nobenega proporca med konjem in podlago, za moj okus ne pašeta skupaj in zato mi kot celota ni všeč). Če sem imela možnost kot meščanka prejeti darilo, bi rajši dobila prenovljene ceste, ki jih obremenjujejo transportna vozila ali pa mestni bazen, prenovljeno kino dvorano, novo enoto vrtca,… in če še mal špiknem;-): na naslednjih volitvah za župana bo imel verjetno velike možnosti za zmago tisti, ki obljubi, da tole odstrani s krožišča..

Eva: Bolj ali manj mi je všeč – v končni fazi pa mi je vseeno. Se pa strinjam z nekaterimi komentarji tu spodaj, da je poleg kulturnih zadev potrebno urediti kolesarske steze, dograditi mestna igrišča (tista v vrtcih se hitro zaprejo) in še marsikaj, kar je pomembnejše od kipov.

Nina: He he, smešn … Konja mamo povsod, na tablci, skoraj v vsakem krožišču, nekateri se celo hvalijo, da je to konjeniško mesto … a Grosuplje in bližnja okolica ne premore niti ene spodobne štale, kaj šele maneže in ostale infrastrukture … Žalostno, zelo.

Miroslav: Ali je kajiček vsaj tako velik kot normalen konj? Zdi se mi, da je podstavek morda malce prevelik zanj. Upam, da ni iz brona (ali kake druge kovine, ki je iskana med zbiralci)… In še parafraza starega cinika: Ljudje imajo vedno take kipe, kot si jih zaslužijo.

Kaj pa pravijo strokovnjaki? O smiselnosti in pravilih umestitve skulptur v javni prostor smo vprašali krajinskega arhitekta Mitjo Škrjanca, ki pravi:

Mestna krožišča so v prvi vrsti priložnost za nadgradnjo zelenega sistema mesta. Razvita evropska mesta, tako velika kot tista najmanjša, otoke v krožiščih ozelenjujejo z medonosnimi in drugimi ekološko pomembnimi drevesi, ustvarjajo slikovite podobe z zasaditvami trpežnih trajnic in nezahtevnih grmovnic, načrtujejo sonaravne urbane divje cvetoče travnike. Angleži so celo razvili posebne, vnaprej vzgojene vrstno pestre travniške preproge z močno razvitim koreninskim sistemom za hitro in hkrati dolgoživo prekrivanje tal v krožiščnih otokih. Zelene površine sodobno zasnovanih krožišč s posebnimi robniki in preoblikovanjem terena tehnično rešujejo tudi odvodnjavanje padavinskih meteornih voda in hkrati poskrbijo za namakanje zasajenih površin. Istočasno prav ta mesta postavljajo prostorske plastike, skulpture, umetniške inštalacije in vodne motive na javne trge, znotraj peš con, v mestne parke vseh meril in v zelene površine šol, vrtcev in javnih ustanov.

Ta končna obravnava zelenih otokov se ponavadi prepusti “ustvarjalnemu” duhu lokalnih vrtnarij, pobudam lokalno pomembnih podjetnikov in prostorskim predstavam lokalnih veljakov.

Skrajni čas bi bil, da tudi v Sloveniji začnemo nujno zlo cestne infrastrukture obravnavati celovito in celostno, ne zgolj prometno-tehnično z že zdavnaj preživetimi rešitvami. V splošnem imamo že v osnovi večinoma zgrešen koncept oblikovanja krožišč – načrtovanje je strogo podrejeno prometno-tehničnemu vidiku, površine, ki po tem nastanejo, pa se obravnava šele po izgradnji. Po principu celjenja ran. Ta končna obravnava zelenih otokov se ponavadi prepusti “ustvarjalnemu” duhu lokalnih vrtnarij, pobudam lokalno pomembnih podjetnikov in prostorskim predstavam lokalnih veljakov. Izhodišča krajinske arhitekture so vedno vezana na prostor, na njegovo podobo – fizično, pomensko in simbolno, na njegovo funkcionalno večplastnost, na ekološke procese in prihodnji vzdržni razvoj. Krožišča nekega kraja bi morala biti najprej smiselno in celostno hierarhično opredeljena glede na pomembnost z vidika glavnih dostopnih cestnih komunikacij, fizične dostopnosti in vizualne izpostavljenosti gibanju pešcev. Na podlagi te hierarhije se lahko razvijajo koncepti ureditev in oblikovanja krožišč. Najpomembnejša prostorska vozlišča lahko tako vsebujejo tudi izrazita, identitetno skladna in sporočilno bogata krajinska znamenja – predvsem tam, kjer imajo kraji oz. mesta izoblikovano sebi lastno in prepoznavno identiteto. Ostala krožišča in križišča pa bi morala biti v prvi vrsti samozadostne, urejene, vizualno privlačne zelene površine, zasnovane tako, da je stopnja vzdrževanja čim manjša, brez nepotrebnega namakanja, tedenske košnje trate in neprestanega menjavanja nasadov enoletnic.  

Kakovostno umetniško plastiko moramo začutiti, potipati, vzpostaviti z njo dialog.

Če se na kratko navežem še na temo postavljanja skulptur na javnih površinah –  krožiščni otoki so zaradi prometno-tehničnih zahtev nedostopni javni prostori in umeščanje skulptur, umetniških plastik in tudi vodnih motivov večinoma ni smiselna. Prava in izrazno kakovostna umetnost mora biti ljudem blizu. Krožišča so infrastruktura in mimo njih se nam vedno mudi, dojemamo jih z minimalno 20 km na uro. Kakovostno umetniško plastiko moramo začutiti, potipati, vzpostaviti z njo dialog. Vodni motivi morajo biti motivi trgov in območij za pešce, da vodo slišimo, jo začutimo in se ob njej ustavljamo. Urbanemu prostoru vse tako oblikovane in pravilno umeščene prvine ustvarjajo dodano vrednost, vabijo nas in navdihujejo, ustvarjajo prostorsko identiteto ravno zaradi komunikacije s prebivalci … V Ljubljani se dobimo pri Prešernu. V Velenju se po novem vse dogaja na Promenadi v amfiteatru ob reki Paki. Nisi bil v Veroni, če ne potipaš Julijine desne dojke. Iz Rima ne greš, če ne vržeš kovanca v vodnjak Trevi …

Akademskega kiparja in profesorja Jirija Kočico vse skupaj žalosti:

… je tako krožišče videti kot nek na novo zlakiran konjski vrtiljak, ki ga najdemo še kje v zapuščenih krajih nekdanjih komunističnih držav… Res škoda.

Zelo mi je žal, da se to dogaja, res se stvari obračajo tako, da gre vsa kultura v popolnoma napačno smer- bodisi v kompletno poblaznel poceni kič, ki ga bruhajo vzhodni trgi na podlagi nekvalitetnih kopij evropske umetnosti pred 19. stoletjem ali pa po drugi strani v smeri agitprop kulture državnih in paradržavnih umetnikov, ki se ukvarjajo z vpeljavami neomarksističnih teorij v njihove konceptualne eksperimente z realnostjo. Škoda je, ker se tako v eno kot v drugo smer stvari odvijajo do te mere radikalno, da dobre zbirke zaradi neumnih odločitev postanejo neverodostojne (kot bi v vinoteki med sama dobra vina uvrstili še dve ali tri skisane serije) …  Ali pa, da se dobre konceptualne zasnove zvedejo na nivo navijaštva, skozi katerega ne moremo nikoli priti do tistih vsebinskih in čustvenih globin, ki ti jih lahko ponudi dejanska umetnost. Res je, da gre le za navadno krožišče, a ob dobro zasnovanem projektu, ki je postavil standarde pri postavljanju kipov v prostor (projekt Grosuplje, mesto kipov o. a.), je tako krožišče videti kot nek na novo zlakiran konjski vrtiljak, ki ga najdemo še kje v zapuščenih krajih nekdanjih komunističnih držav… Res škoda.

Za konec bolj ali manj retorično vprašanje: Ali moramo občani res prenašati in tudi financirati tak amaterizem in take neumnosti!? Si res ne mi, ne naše mesto ne zaslužimo nekaj kvalitetnega, nekaj vrednega, na kar bomo ponosni in kar bo utrjevalo našo identiteto? Svoje mnenje lahko podate v komentarje, vabljeni tudi h kratki anketi na desni strani portala.

 

Andrej Brezec, foto: Drevored, Grosuplje.si

 

 

Preberite tudi

25 Responses to "Podarjenemu konju se ne gleda v zobe … Ali pač!?"

  1. ivo gajič says:

    Najhuje je, da župan s svojim okusom najbrž res verjame, da gre za veliko umetnino, poleg tega pa je podstavek verjetno stal več kot skulptura. . No ja, važno, da se v Odmevih pojavi še ena slika več.

     
    Odgovori
  2. Anonimnez says:

    Kip je uspesen podjetnik podaril obcanom in obcankam. Glede na to, da je slo za donacijo in da je kip stal vec 10 tisoc EUR je zelo nizko od avtorja, da zeli taksno pocetje deskreditirati. Lahko vas je sram!!! Avtor samo gleda kje bo kot socialni klop crpal obcinska sredstva za svoje “projekte”, ko pa kdo obcini kaj donira, ga pa napada. Drevored.si-se nizje greste tezko! Za bruhat!!!

     
    Odgovori
  3. Anonimno says:

    pač nekaj so morali postaviti tam, vsak ima svoj okus
    glejte prometne znake, ostala vozila, ki vstopajo v križišče, uporabljajte smerokaze… bo veliko več koristi kot od gledanja konja, podstavka, granitnih kock, granulacije peska v cestišču…

     
    Odgovori
    • Anonimno says:

      Zakaj pa mora biti karkoli v krožišču? Samo zelenica ni dovolj? In če naj gledamo drugam, potem okrašenost krožišč nima smisla in je brezvezno trošenje denarja.

       
      Odgovori
  4. občan says:

    Od sedanjega župana bi pričakoval, da bo do sedaj že saniral tisto Lesjakovo skropucalo od vodne funtane na krožišču. Ta konj res ni ne vem kaj, ampak tisto skropucalo je veliko hujše.

     
    Odgovori
  5. janez says:

    Krožišče res ni umetniško delo, arhitekturno je pa OK. Prejšnji župan je lahko edino tiho, saj ni nič naredil in zato ni kaj kritizirati. Če bi bil 100 let žpan, bi imel manj za pokazat kot sedanji v enem mandatu. Grosuplje se res lepo razvija. Leta prejšnjega župana so zgubljena.

     
    Odgovori
    • Lojze says:

      “Arhitekturno je OK”
      Si prebral mnenje krajinskega arhitekta Mitje Škrjanca?
      In zakaj je treba vedno debato reducirati na “boljše kot prej”, kar ne pomeni nujno dobro. Se ne da debatirati o problemih brez brezvezne polarizacije in jih obravnavati posamično?

       
      Odgovori
  6. Anonimnica says:

    Resnično mi je žal da se ze več kot 10 let starši borimo za semafor ob Adamiceva šoli, da z otroki ne moremo varno prekolesariti iz enega dela Grosuplja na drugega kaj šele okoli mesta, da se popoldan ne moremo odpraviti v park ker ga v Grosuplju ni…kipec, ki je ogaben, stoji na predimezionranem podstavku je žalitev vseh nas občanov. Na žalost bomo spet mi občani tisti , ki bomo zamenjavo te sramote drago plačali. Žal mi je da živim v občini kjer se z javnimi sredstvi razpolaga na tako neracionalen način….

     
    Odgovori
    • Jaka says:

      Kako že kličejo direktorja občinske uprave?
      Ja, popolnoma se strinjam, marsikaj v Grosuplju in okolici bi bilo bolj nujno za postoriti, kot pa so lepotne olepšave, če to so?
      Verjetno je imel ta grosupeljski podjetnik že uržah, da je ta kip podaril, glede na to, kako stvari v naši vasi tečejo.
      Ni problem postavljanje cestne razsvetljave od Cikave do Šmarja, njihovo podiranje in ponovno postavljanje, saj tako ali tako mi plačamo (tako, okvirno, so vrgli skozi okno 15k€). S tujim qrcem po koprivah opletat je šala mala……., s svojim pa niso, tako ali tako, nikoli!

       
      Odgovori
  7. Naziv? says:

    V sončnih dvorih iščemo ime za to umetnino v krožišču. Predlogi

    a. Krožišče pri crknjenem konju
    b. Ali Baba in trije razbojniki
    c. Denar ti ne kupi pameti

    npr obiskovalca iz ljubljane bi usmerjali z zavij pri crknjenem konju desno na prvi izvoz

     
    Odgovori
  8. GROSUPELJČAN says:

    Všeč mi je ta prispodoba z vinom, “kot bi v vinoteki med sama dobra vina uvrstili še dve ali tri skisane serije”. Tudi župan svojim gostom verjetno ne ponuja tretjerazrednega vina, ampak se potrudi, da postreže dobro kvalitetno slovensko vino. Če bi mu nekdo v dar ponudi slabo skisano vino, bi ga verjetno vljudno zavrnil in mu nakazal, da tako vino pač ne sodi na mizo za njegove goste. Pri vsem skupaj me čudi še nekaj. Stranka, katere član sta tako župan, kot direktor občinske uprave, vseskozi poudarja kako pomembna je ljubezen do domovine, kako pomembno je, da cenimo domače, slovensko, istočasno pa ne dajo priložnosti slovenskim kiparjem oz. umetnikom in dovolijo, da se na javno mesto postavi kitajski dekorativni izdelek, kupljen prek interneta. Se pravi če imaš viška nekaj 1000 evrov in podariš en všečen izdelek iz Kitajske, (seveda v podobi konja, nikakor ne delfin ali kar drugega) ga bo župan odprtih rok sprejel kot darilo in postavil na naslednje krožišče. Tu nekaj ne štima. Župan in direktor se vse preveč slikata in hvalita, nimata pa posluha za ljudi, ki so strokovnjaki iz posameznih področij in izhajajo iz lokalne skupnosti. S tem se postavljata nad stroko in prezirata ljudi is lokalne skupnosti, ki so dobri ali veliko boljši na na svojih posameznih področjih, kot njihov ozek krog sodelavcev.

     
    Odgovori
  9. Naziv says:

    V Sončnih dvorih nas večina podpira rešitev in razvoj občine. Se pa vedno najde 5% ljudi, ki so malo čez les… Za takšne pa bi dodali še d. Naselje s 5% retardirano populacijo… :)

     
    Odgovori
    • Anonimno says:

      Vedno me je zanimalo kaj je to razvoj. A lahko na kratko kaj je to razvoj in kje v grosupljem se ga da videti.

       
      Odgovori
    • IZ SONČNIH DVOROV says:

      Če že predstavljaš večino se vsaj podpiši, da vemo kdo nas predstavlja. Da te naslednjič pocukam za rokav in ti rečem, hvala ker nas predstavljaš. Ker, … v Sončnih dvorih nas kar nekaj že dolgo čaka tudi varno pešpot in kolesarsko pot čez železniško progo do centra Grosuplja oziroma do šole (ne mimo Spara in Hoferja, ampak direktno do centra). Čakamo tudi športno igrišče in urejene zadeve s sosedi tam čez travnik, ki kurijo plastične kable. Se pa vedno najde kakšen % ljudi, ki je zadovoljen z obstoječim stanjem.

       
      Odgovori
  10. Grosupeljski Davkoplačevalec says:

    Kip izgleda tako, kot bi bila skulptura izbrana na podlagi javnega razpisa, kjer so kriteriji dovolj jasni, seveda, da jih Trdoglavci lahko razumejo. Zadnjič me je otrok vprašal ali zares obstaja vas Trdoglav in sem mu ogovoril, da je izmišljena. Ob pogledu na konja pa me prešine, da sem se motil. Če je skulptura podarjena, se lahko vprašamo, ali ima darovalec res rad Grosuplje. Z nejevoljo smo dolga leta prenašali hrup, ki so ga povzročali prazni tovornjaki, ki so že v zgodnjih jutranjih urah brzeli skozi Grosuplje. V zahvalo za našo potrpežljivost smo dobili še skulpturo, da si lahko namesto zatiskanja ušes, pokrijemo še oči.

     
    Odgovori
  11. Anonimno says:

    Se celo prej je bilo lepse ko ni bilo nic. Za novo leto pa smo imeli prav lepo okraseno smreko. Res ne vem kaj je narobe z zelenico ali kaksnim drevesom. Je pa res, da se ob “otvoritvi” ali “slavnostni predaji” zelenice zupan ne more slikati za nase glasilo.

     
    Odgovori
  12. Anonimno says:

    In se vecja neumnost od tega konja pa je, da smo v Grosuplju poimenovali cesto po Jozetu Pucniku. Res ne vem kaksno vezo ima pokojni Joze Pucnik z Grosupljem? Kolikor vem je bil rojem na Stajerskem, nikoli ni zivel v Grosupljem, umrl pa je ves razocaran v Nemciji, po tem ko mu je nekdo prevzel stranko. Nic ne vem tudi o tem, da bi naredil kaj dobrega za Grosuplje. Je pa tudi res, da raje vidim da smo cesto poimenovali po njem, kot pa po katerem drugem politiku.

     
    Odgovori
    • gasilec J€žek Zagraški says:

      Ja, Jože Pučnik je imel VELIKO ZVEZO Z GROSUPLJEM. Nekdanji REPUBLIŠKI SEKRETAR ZA KMETIJSTVO (ali danes bi rekli MINISTER ZA KMETIJSTVO) je bil med glavnii, ki je poskrbel, da so najprej ostro napadli Pučnikov članek O dilemah našega kmetijstva, kar se je sprevrglo celo v to, da je šel Jože Pučnik v zapor in je posledično izgubil tudi doktorat.
      “Na ta račun/iz te vsebine” je Rožanc napisal tudi gledališko igro Topla greda, ki pa je prav vodstvo Kmetijske zadruge Grosuplje, ki jo je vodil “minstrov” brat Jaka, naročilo svojim delavcem avtobus in “sod vina”, da so odšli na gledališko predstavo v ljublansko Dramo 31. 5. 1964, kjer so sredi predstave povzročili pravi kaos in prekinili igro. Igra je bila nato še nekaj let po osamosvojitvi Slovenije v “bunkerju” (prepovedana za uprizarjanje). Vsebinsko pa je šlo v njej prav tako za zgrešeno dogovorjeno partijsko kmetijstvo, katerega je Jože Pučnik kritiziral v že omenjenem članku.
      Žalostno pa je to, da taki KOMENTATORJI niti malo ne pobrskate vsaj po internetu, poleg tega PA ŠE NATOLCUJETE POVRHU z domnevnim prevzemanjem stranke. Čeprav od leta 1997 (20 let nisem v nobeni stranki), pa se čutim še vseeno dolžnega zagovarjati RESNICO. Imel pa sem tudi to srečo, da sem se zJožetom Pučnikom osebno nekajkrat srečal in spregovoril kar nekaj besed tudi o takratnih grosupeljskih temah. Zato sem si že takrat dokaj dobro ustvaril sliko o njegovem širokem pogledu na čas in ljudi v njem.

       
      Odgovori
  13. Anonimno says:

    Predlagam, da se donacije raje uporabijo za ozelenitev mestnih vpadnic, zasaditev vec dreves in s tem zmanjsanjem hrupa, ureditev kolesarskih stez, trim stez ipd. G. Katelic pa naj raje donira za obnovo cest, saj s svojim voznim parkom tovornih vozil mocno unicuje ceste v Grosupljem.

     
    Odgovori

Oddajte svoje mnenje

Se želite vključiti v debato? Prispevajte svoj komentar!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

© 2012 - Spletno mesto Grosuplje - Drevored.si - ureja: Zavod Drevored - izvedba: Mrož d.o.o. - tehnična podpora: Joore d.o.o.