Naši krofi so bili profi

No, priznamo, ne čisto čisto vsi. Tu pa tam je šlo kaj tudi narobe, a nič hudega, saj se na napakah največ naučimo. Zato zdaj vemo, da premalo hajan krof ostane brez “krencov” in kako pomembna je prava temperatura olja in obilica potrpljenja pri mesenju in cvrtju krofov. 

13 udeleženk različnih generacij smo na delavnici povišali v krofične. Kulinarično delavnico je vodila Saša Drobnič Škrjanec, ki je svojo gostinsko izobrazbo dolga leta kalila v praksi v družinski gostilni, znanje o pustnih dobrotah pa se pri njih prenaša iz roda v rod. Po kratkem teoretičnem delu smo se hitro lotili prakse, saj je za krofe pomembno, da po intenzivnem mesenju dovolj časa hajajo, kar pa terja svoj čas. Ker smo ga imeli med hajanjem testa dovolj, smo medtem pripravili tudi krhke flancate. Njami, res hrustljavo!

Zaradi lažjega dela smo delali v parih in opaziti je bilo, da je nastal v dvojicah kar pravi ekipni duh, tu pa tam so nas malo zgrabile tudi pustne norčije. Vsako omizje je imelo malo svoj stil priprave krofov, nekje so bili raznoliki, drugod enaki kot jajce jajcu. Iz obrezkov smo pripravili še kvašene flancate. Vse je pripravljeno za cvrtje in tu smo se naučili, kako pomembno je potrpeti in počakati na pravo temperaturo olja. Čeprav smo imeli na voljo celo merilec temperature, smo spoznali tudi preprost test s kuhalnico in mehurčki. Nekaj spretnih gibov s penovko, malo sladkornega posipa in nadev, pa imamo krasen krof. Sliši se enostavno, a vedno ne gre vse gladko. Ampak vseh fint vam tako kot prave kuharice ne povemo.

Res smo se imeli fajn, to je bila generalka, na pustno soboto in torek pa bo šlo zares. Ampak tokrat zagotovo ne bomo v zadregi, ko bodo na vratih pustne šeme. Srečno krofične!

Moji otroci in mož so bili tako veseli in že sprašujejo kdaj grem naslednjič, ko pa vedno prinesem nekaj dobrega :-)! To je edini čas, ki mi ga zares pustijo – brez negodovanja: “Mami, kam spet greš?” (Petra, udeleženka)

Irena Gantar, foto: Drevored