Simona Zorc Ramovš, popolna predanost kulturi

Simona je rojena Grosupeljčanka, ki sicer živi v centru Ljubljane. Gostila nas je v prostornem meščanskem stanovanju znane umetniške družine Ramovš, ki ga z možem obnavljata in vzdržujeta s pretanjenim občutkom za tradicijo in pristnost. Po romantično škripajočem starem parketu nas je najprej povabila v obsežno knjižnico, ki premore tudi nekaj posebnih knjig z originalnimi podpisi izjemnih ljudi. Tudi za Simono lahko rečemo, da je izjemno veliko prispevala k razvoju kulture v Grosupljem, predvsem v času, ko je bila vodja strokovne službe Zveze kulturnih društev Grosuplje od leta 2007 do leta 2015. Njen odhod s tega mesta in okoliščine so ostale javnosti pomanjkljivo pojasnjene. Zato smo jo povabili pred naš mikrofon in ji dali priložnost, da pove svojo zgodbo.

Sicer pa je Simona Zorc Ramovš, kot so zapisali v obrazložitvi visoke nagrade JSKD (Javnega sklada za kulturno dejavnost), gledališka igralka in režiserka, ki je svoje življenje posvetila kulturi, predvsem ljubiteljski. Vse življenje je delala za dobro skupnosti in socialnega prostora, ki ga je kot aktivni člen ustvarjala in povezovala.

Kako ste praznovali letošnji kulturni praznik?

Bila sem na državni proslavi v Cankarjevem domu in letos sem imela prvič čast, da sem bila v parterju. Srečala sem nekaj čudovitih ljudi, med njimi tudi gospo Bogdano Herman in obe sva se takoj spomnili koncerta ljudskih pesmi na Taboru Cerovo (maja 2009), kjer je ob spremljavi cimbalista Andija Sobočana iz Prekmurja nastopala s svojim programom. Lep dogodek, izpeljan ob podpori čudovitih domačinov, ki so tako skrbno uredili prizorišče; ustvarili smo enkratno vzdušje in dobro energijo. Obe sva se spomnili nekega gospoda (ni bil domačin), ki je po koncertu pristopil k nama z besedami: »Ali ti ljudje, ki so bili na brezplačnem dogodku, sploh vedo, kaj jim dajete?« Potem sem nekaj kratkih besed spregovorila tudi s Cirilom Zlobcem, Tonetom Partljičem, Ivom Petrićem, Katarino Stegnar in z mnogimi drugimi kulturniki; teme za pogovore pa tako ali tako ne zmanjka. Kulturni praznik sem tako zelo lepo preživela.

Kaj je za vas kultura in koliko prostora zavzame v vašem življenju?

Zame je kultura način življenja, kaj naj drugega rečem … Kultura zavzame ves moj prostor, če ne drugače, se potrudim, da me najmanjši drobci dneva inspirirajo za moje delo. Bom dala tole primerjavo: v najstniških letih sem zelo rada pletla, vendar zelo redko iz načrtov za pletenje puloverjev. Vzela sem v roke veliko knjigo umetnostne zgodovine, si ogledovala dela slikarjev in ti so bili moja inspiracija za novo pleteno kreacijo. Torej, vse kar me vznemiri – od povsem običajnih stvari do čiste umetnosti – me lahko inspirira pri mojem delu; tako pri izbiri programa kot tudi pri delu, ustvarjanju gledališča z mladimi.

simona_zorc_ramovs_jskd_zlati_znak_2015_foto_jure_erzen_m

foto: Jure Eržen, JSKD

Januarja letos ste prejeli najvišje odličje, ki ga podeljuje JSKD, in sicer zlati znak za dosežke na področju ljubiteljskih kulturnih dejavnosti. Koliko vam pomeni to priznanje?

Na to zelo težko odgovorim. Dobila sem že kar nekaj priznanj, pa skoraj vsa ob nepravem času. Kako zastrašujoča je lahko nemoč ob spoznanju, da ti je vzeto polje dela, ki si ga zavestno, načrtno in z vsem svojim znanjem uspešno ustvarjal več kot desetletje. In da ta družba sprejema to kot nekaj popolnoma legalnega, legitimnega in popolnoma sprejemljivega za civilno družbo? Kakšne občutke lahko imaš, ko prejemaš najvišjo nagrado za ljubiteljsko dejavnost v trenutku, ko si ostal brez službe? Ko se že pol leta prijavljaš na razpise s potrebnimi referencami, pa so odgovori vedno negativni? Sicer pa … prireditev je imela svoj žar in slavnostno vzdušje in ob meni so bili vsi, ki so me na tej poti iskreno podprli in jo soustvarjali z menoj. Z mano so bili moji ožji družinski člani in predsednik, tajnik pa člani IO in NO VI. mandata ZKD Grosuplje ter ekipa strokovne službe. In ker so se vabilu odzvali vsi, ne dvomim, da smo vsi skupaj na Ljubljanskem gradu zaokrožili verjetno enega izmed naših najustvarjalnejših in plemenitih odnosov, stkanih zaradi in s pomočjo kulture. Nagrado mi je podelil direktor JSKD, mag. Igor Teršar, s čestitko in k skupnemu protokolarnemu fotografiranju pa sta se pridružila tudi ministrica za kulturo, mag. Julijana Bizjak Mlakar in predsednik ZKD Slovenije, mag. Jože Osterman.

Zaradi okoliščin, ki jih pojasnjujem, se nisem poslovila od večletnih podpornikov, partnerjev oz. sponzorjev. Ta nagrada je potrdilo, da so vlagali sredstva v inovativno, izvirno kulturno dejavnost, opaženo in aktivno tako na nacionalnem kot evropskem nivoju. Zahvalila bi se jim rada za zaupanje in korekten partnerski odnos: Pekarni Grosuplje, Winterhalterju Gastronomu d. o. o., Območni obrtno-podjetniški zbornici Grosuplje, partnerjem Veselega decembra in donatorju Odvetniški družbi Čeferin o. p., d. o. o. Z njimi sem brez težav našla stične točke sodelovanja.

jskd_skupinska_fotografija_prejemnikov_priznanj_kultura

foto: Jure Eržen, JSKD

Očitno so na republiškem nivoju opazili in nagradili vaše dosežke pri delu v ZKD Grosuplje, kjer ste bili kot strokovni vodja zaposleni osem let. Lokalno okolje, ali natančneje – lokalna oblast, pa vas je lani »nagradila« z drastičnimi finančnimi rezi, ki so povzročili, da ste zapustili kulturo v Grosupljem. Pomagalo ni niti javno pismo županu s strani Jožeta Ostermana, ki je zelo ostro obsodil odnos župana Verliča do kulture. Maso plač so vam »zbili« na višino plače hišnika. Ali nekaj podobnega? Kaj je šlo pravzaprav narobe?

Na postavki delovanje zveze kulturnih društev, katere del so tudi stroški za zaposlene in delavce po podjemnih pogodbah, so šla sredstva takole navzdol: okoli sto tisoč evrov jih je bilo leta 2010, leta 2011 so se zmanjšala za 5%, leta 2014 so bila znižana za 22% in leta 2015 kar za 51%. Nominalno je to pomenilo 52.000,00 €, ob ostri zahtevi vodstva Občine Grosuplje, da od tega delež plač lahko predstavlja le 24.644 € (leta 2014 je bil strošek plač 52.536 €). Zmanjšanje za plače je bilo 53%, z drugimi besedami: če bi ostala oba zaposlena, bi imela po proračunu zagotovljenih le 670 € neto, tudi brez dodatka za malico in povrnjenih stroškov prevoza v službo. Imam univerzitetno izobrazbo, nekaj državnih priznanj, kar se po kolektivni pogodbi za delavce v kulturi šteje kot dodatek k plači, prav tako kot vodenje službe – bila sem vodja strokovne službe.

Po novem letu 2015 sem bila v prostorih Občine nezaželena.

ZKD Grosuplje je bila primer dobre prakse delovanja v Sloveniji zaradi mojega znanja in mnogih izkušenj. Zdi se mi, da komunikacijski kod med županom in mano sploh ni bil vzpostavljen. Na začetku mandata je zahteval veliko dodatnega administrativnega dela (zahtevki, specifikacije financ – vsakega dogodka posebej!, posebni obrazci za minimalne nakupe opreme, vzdrževanja, ki so bili odobreni šele s podpisom vodstva občine …). Čudno, leto pred volitvami so bili ti dokumenti že nepotrebni. Po njegovem govoru ob slavnostnem koncertu 40 ZimZelenih (40 let neprekinjenega delovanja službe in ZKD Grosuplje, osrednji dogodek, 340 nastopajočih in 1100 obiskovalcev, februar 2013, Športna dvorana Brinje), so ožji člani organov zveze menili, da je župan verjetno le prepoznal naša oz. moja prizadevanja. V zadnjem obdobju so ga vidno motili naši uspehi, vljudnostne fraze v javnosti, redka srečanja v njegovi pisarni pa čisto v drugem tonu. Po novem letu 2015 sem bila v prostorih Občine nezaželena.

Po dopustu, ki mi je še pripadal, sem tako 22. 6. 2015 začela polletno obdobje na Zavodu za zaposlovanje. Zveza kulturnih društev Grosuplje mi je 8. 6. 2015 v skladu z zakonodajo predložila – zaradi poslovnih razlogov – redno odpoved pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, ki sem jo po tem, ko ZKD Grosuplje že pol leta od občine ni prejela niti evra, tudi podpisala. Prve tri mesece smo sredstva za plače in za podjemne pogodbe črpali iz sklada zveze, zadnje tri mesece pa sva bila z Luko (sodelavec Luka Puš, op. a.) brez plače.

Zakaj?

V letu 2013 smo razmerja (bila so sicer popolnoma identična prejšnjim) na željo vodstva Občine Grosuplje prvič opredelili s konzorcijsko pogodbo, ki jo je ZKD Grosuplje sklenila z društvi in drugo pogodbo (predpogoj zanjo konzorcijska pogodba), ki jo je ZKD Grosuplje sklenila z Občino Grosuplje. Z njo sva bila delavca na strokovni službi še nekoliko bolj nezaščitena. Namreč: prvo štirimesečje na začetku leta (vmesno obdobje med enim in drugim proračunom) smo reševali z Dodatkom št. 1 k pogodbi prejšnjega leta z nakazili, ki so namesto običajne dvanajstine obsegala samo eno četrtino le-te. Omenjenega Dodatka št. 1 k pogodbi 2014 Občina v letu 2015 z nami ni sklenila, čeprav se je direktor občinske uprave v nekem dopisu (problematika: financiranje upravljanja Družbenega doma) skliceval prav nanjo. To pomeni prisilno kreditiranje Občine Grosuplje s strani neprofitnega sektorja, ki deluje v javnem interesu občine!!! Po sestanku komisije za kulturo (marec 2015) so nam društva presenečena sporočila, da jim bo Občina Grosuplje sredstva za redno dejavnost nakazala neposredno in ne preko zveze, kot vsa leta do sedaj. Temeljna vez med društvi in strokovno službo se je s tem porušila. Na člane IO ZKD Grosuplje se je pričel pritisk, vključno s podtikanji in neresnicami o meni, z edinim ciljem, da bi kot moteč element prekinila pogodbo za nedoločen čas. Strokovna služba naj bi postala samo tehnična podpora društvom, moja strokovnost je bila očitno nepotrebna, na občinski seji junija 2015 je bila omenjena vsaj 10-krat v povsem drugi luči. Na področju kulture je Občina Grosuplje tako naredila korak nazaj, vsaj za desetletje, in to v času, ko je vzorčno delovanje ZKD Grosuplje spodbudilo, da po Sloveniji spet oživljajo lokalne zveze kulturnih društev. Zdaj, v letu 2016, ko mene ni več, pa je Občina Grosuplje spet vzpostavila prejšnji način sofinanciranja med strokovno službo in društvi. Nagrada, predvidevam, ker mene ni več.

Za boljše razumevanje predlagamo ogled posnetka 14. točke 5. redne seje Sveta občine Grosuplje, kjer je župan dr. Peter Verlič naštel očitke:

5.redna_seja_obcine_grosuplje_o_kulturi

 

Ali gre tudi za pomanjkanje dialoga med Zvezo kulturnih društev Grosuplje In Občino Grosuplje? Kakšna je strategija Občine in kakšna ZKD? So si komplementarni?

Pomanjkanje dialoga? Po zadnjem SSKJ, ki potrjuje tudi moje razumevanje te besede, je dialog razumljen kot dvogovor: pomeni, da se pogovarjata dva. Dvogovora vodstvo Občine ni hotelo vzpostaviti. Prvi lokalni program kulture občine Grosuplje 2012 – 2015 je bil uresničen 100-odstotno. Pri pripravi sem zelo dobro sodelovala z Uradom za finance, gospodarstvo in družbene dejavnosti. Potrudili smo se, da je bil program v celoti prilagojen potrebam in stanju v kulturi. Na isti način smo pripravili lokalni program kulture z vodjo OI JSKD Ivančna Gorica za obdobje 2015 do 2018. Po priporočilih Javnega sklada za kulturo in Ministrstva za kulturo (dopis vsem županom) smo ga z istim uradom občine uskladili s prioritetnimi vsebinami evropskih kulturnih smernic in ga umestili v lokalno okolje. Upoštevali smo vizijo (obljube) župana o izgradnji novega kulturnega centra (v okviru parkirne hiše) in njegove zahteve po črpanju evropskih sredstev. Ta program je bil dober, vpogled vanj so zaprosile tudi nekatere druge občine, župan dr. Peter Verlič ga je brez zadreg ovrgel. Mislim, da je na občini prisotna težava: govoriti eno, delati drugo. Sledila sem izrečenim vizijam župana: s programom sem oživila kulturni dom, ki je bil poln prav vse dneve v tednu –  z dogodki in rednimi vajami društev. Če je v načrtu gradnja dvorane oz. kulturnega centra, moraš poskrbeti za stalni obisk publike in povečevati potrebe drugih organizatorjev dogodkov, da prepoznajo, kaj jim kulturni dom ponuja. Preprosto, zagotoviti jim moraš urejen, strokoven, tehnično ustrezen in korekten servis. Poročila produkcije ZKD Grosuplje mojo trditev tudi konkretno potrjujejo.

simona-zorc-ramovs-_3651_m

Glede črpanja evropskih sredstev: pridobivali smo jih v sodelovanju z JSKD in drugimi evropskimi organizatorji dogodkov oz. festivalov, pa tudi preko sodelovanja v projektu ZRSZ Usposabljanje na delovnem mestu (namenska EU sredstva). Tako smo v letih 2011 – 2014 s pomočjo evropskih koproducentov pridobili med 18.000 in 22.000 € letno (odvisno do številčnosti skupin). Z našimi skupinami društev smo redno sodelovali oz. gostovali na evropskih festivalih, na nekaterih tudi kot prvi slovenski udeleženci (EDERED 2011).

Župan je bil za kulturnike precej nedostopen, na vsak želeni sestanek smo čakali po tri mesece …

Župan je bil za kulturnike precej nedostopen, na vsak želeni sestanek smo čakali po tri mesece, seveda so bile aktualne zadeve med tem že mimo. Evropski razpisi zahtevajo tekočo komunikacijo, hitre odgovore in reakcijo, prilagoditev sistema razpisu in zaradi tega tudi dodatno delovno moč. Kako naj s tako nedostopnim vodstvom delaš evropske projekte!? Zelo sem pogrešala – za razliko od prejšnjega župana g. Janeza Lesjaka, ki je kljub vsemu bil bolj dostopen (čeprav sva pogosto imela različna stališča in poglede na kulturo) – konstruktiven pogovor o kulturi z županom, dr. Petrom Verličem. Posebej, ker je bilo sredstev vsako leto manj in jih moraš zato še bolj skrbno in smotrno naložiti. Ob zaključku leta 2014 sem prosila direktorja občinske uprave, če se lahko dobimo skupaj z županom, dr. Petrom Verličem, ker bi jima rada predstavila vizijo razvoja oz. jo uskladila z njimi. Do sestanka, kjer bi se pogovarjali na to temo, nikoli ni prišlo.

Od prihoda nove oblastne garniture leta 2010 pod taktirko SDS in župana dr. Petra Verliča lahko rečemo, da so se nad kulturo v Grosupljem začeli zgrinjati temni oblaki, kajti finančni rezi so se vrstili vsako leto in še stopnjevali. Kako se je gibala ta finančna krivulja od leta 2010?

O tem nazorno govorijo številke in tabele, narejene po statistiki, ki sem jo uvedla v času mojega vodenja strokovne službe ZKD Grosuplje.

prihodki_zkdGrosuplje_iz_obcinskega-proracuna

Za ogled povečane tabele kliknite na njo

Ne moremo se znebiti občutka, da takemu drastičnemu zmanjšanju sredstev ni botrovala samo kriza, ampak da gre preprosto za vprašanje vrednot, kjer kultura – predvsem bolj zahtevna – na lestvici lokalne oblasti, kot kaže, kotira zelo nizko. Kako bi sicer argumentirali ukinitev kar nekaj odmevnih in perspektivnih kulturnih projektov v Grosupljem, kot so mini festival Mesto na ulici, Novoletni gala koncert itd.?

Ne bom pozabila izjave najvišjih predstavnikov lokalne oblasti, in sicer da kultura ni tako pomembna, da bi se z njo kaj preveč ukvarjali.

Vesela sem, da je na naših najbolj obiskanih projektih, ki ju omenjate, sodelovala vrsta odličnih vrhunskih umetnikov. Projekta sta bila vse bolj množično obiskana in po tem sodeč tudi sprejeta s strani obiskovalcev. Tako kot je občina znižala sredstva za delovanje zveze, je znižala sredstva tudi na postavki profesionalnih prireditev (za 59%). S tem so se tudi prihodki od profesionalnih prireditev občutno zmanjšali, in tako z njimi nismo več mogli financirati obeh projektov. Na naš predlog, da bi se glede na svojo uspešnost in velik odziv javnosti financirala kot posebna postavka v proračunu, pa nismo dobili odgovora. Festival Mesto na ulici smo začeli mi, Novoletni gala koncert pa smo prevzeli od ZŠO Grosuplje in ga dvignili na višjo raven izvedbe.

Mogoče celo previsok za Grosuplje?

Ne, ne, moje stališče je bilo vedno optimalno spoštovanje do umetnika in do obiskovalca.

Ne, ne, moje stališče je bilo vedno optimalno spoštovanje do umetnika in do obiskovalca. S tem sem pokazala svoje spoštovanje do Grosupeljčanov oz. vložka davkoplačevalcev v kulturo. V bistvu imajo Grosupeljčani relativno nizko kulturno samopodobo in v tem času smo jo, z umetniki in dogodki, za nek trenutek – upam – dvignili. Prepričana sem, da bi šele dobra kultura in nov kulturni center lahko začela spreminjati Grosuplje v mesto. Zame je bil kompliment, ko so mi povedali, koliko ljudi se je šlo med odmorom Novoletnega gala koncerta domov preobleč, ker so bili v trenirkah. Ja, dogodek je bil namreč v športni dvorani. Pa, da so bila povpraševanja po VIP vstopnicah v parterju s strani obiskovalcev vsako leto večja. In da so otroci iz vrtcev in šol »kipeli« na predstave festivala Mesto na ulici, zvečer pa so se na koncertu že malo spogledovali med seboj, odrasli pa vidno uživali. Dodajam, v te projekte sem premišljeno programsko vključevala tudi člane, ansamble domačih društev. Naj mi kdo dokaže, da vse omenjeno ni vplivalo na očitno zvišanje kakovosti produkcije društev ZKD Grosuplje!

Kot pravi župan dr. Peter Verlič, je usmeritev Občine, da naj se podpira in financira domača društva in ljubiteljsko kulturo, »višja« kultura in profesionalne prireditve pa naj se pokrivajo same ali pa iz drugih virov. Ali je to sploh možno in kako je s tem po drugih občinah?

Ne, to sploh ni možno. Največji problem je premajhna dvorana in na drugi strani cene vstopnic, ki morajo biti usklajene s cenami osrednje slovenske regije. Mogoče bi pridobili nekoliko več sredstev, če bi imeli 300 sedežev v dvorani. Pa tudi v tem primeru ne bi šlo brez dotacij Občine. Povsod v svetu razvite družbe zelo dobro poznajo pomen kulture, jo razumejo kot gospodarsko panogo in jo učinkovito sofinancirajo. Tudi slovenske občine niso izjeme. Poglejte, kako so v zadnjem času na prepoznavnosti dobila mesta, primerljiva z Grosupljem, ki svojo podobo načrtno gradijo na kulturni politiki, ki jo povezujejo z najdbami kulturne in etno dediščine (Vrhnika, Kamnik, Domžale). Kulturno politiko poleg društvene dejavnosti in izpostav JSKD izvajajo v teh občinah tudi zavodi. Žal je na dolenjski strani Ljubljane glede tega pravi kulturni mrk!!!

simona-zorc-ramovs-_3626_m

Bili smo primerljivi z najboljše delujočimi kulturnimi domovi.

Prav pri profesionalnih prireditvah smo bili kljub rezom zelo uspešni. Bile so vitalni del proračuna zveze; na primer, če nam je Občina za profesionalne prireditve namenila 14.000 €, je bila naša realizacija zanje 34.326 € (leta 2014). To razliko smo ustvarili s sponzorji in prodajo vstopnic in smo jo skozi financiranje dogodkov vrnili nazaj v skupnost oz. profesionalne dogodke. Isti princip financiranja smo imeli za festival Mesto na ulici in novoletni koncert. Bili smo primerljivi z najboljše delujočimi kulturnimi domovi. Nismo bili samo servis za društva, ki so naši ustanovitelji, razvijali smo Grosuplje kot pomemben kulturni center. Rezultati so bili vidni v zelo kratkem času, očitno se je dvignila tudi kakovost produkcije društev. Grosuplje smo postavili na kulturni zemljevid Slovenije, kljub stari in utrujeni kulturni hiši, so pri nas brez zadreg gostovali zvezdniki. Največ vznemirjenja med obiskovalci je v slovenskem kulturnem prostoru dvignil koncert Radeta Šerbedžije in Jureta Ivanušiča. Na naše dogodke je prihajalo vse več mladih in vse več rednih obiskovalcev tudi iz drugih občin. Prav na tem dogodku je bilo največ slednjih, z veleposlanico Hrvaške in njeno ekipo na čelu. Najbolj inovativni pa smo bili v konceptu kulturne vzgoje, kjer smo s povsem novimi prijemi združevali kulturno vzgojo v društvih z visoko profesionalnim kulturnim programom. In decembra 2014 smo spet vznemirili, tokrat Občino. Po potrditvi prihoda župana, ki naj bi pozdravil evropsko delegacijo iz Nizozemske, ki si je prišla ogledat projekt Veseli december kot primer dobre prakse gledališke kulturne vzgoje v Sloveniji, so nam iz županove pisarne sporočili – manj kot uro pred prihodom delegacije – da župana oz. kogarkoli v njegovem imenu s strani Občine ne bo. No, nerodno situacijo smo rešili z opravičilom. Članom delegacije pa smo podarili še topli in dišeči kruh Pekarne Grosuplje kot simbolno gesto našega lokalnega delovanja – kruh in kultura skupaj: saj mora kultura v visoko informacijski in tehnološko razviti družbi iz kulturne nadstavbe postati vsakodnevna osnovna potreba. Samo v tem še vidim prihodnost namesto črnih scenarijev, ki jih vsakodnevno spremljamo v svetu, ki globalni trg bliskovito spreminjajo v svet globalnih vojn. In zdaj slišim, da se je za nasilnim rezom v kulturi zgodil še drugi – v Pekarni Grosuplje. Za prvim se podpisuje politika, za drugim neizprosen kapital.

kazalci_uspesnosti_zkd_p

Kazalci uspešnosti razvoja ZKD Grosuplje – za ogled povečane tabele kliknite na njo

Zanimivo je dejstvo, da se na drugi strani Občina Grosuplje postavlja v vlogo organizatorja takimenovanih občinskih prireditev, kot je zapisano na postavki v proračunu, za kar je bilo lani namenjenih 41.600 €. Ali je vloga Občine, da organizira prireditve?

Mnoga mlada mesta so v zadnjih desetletjih ravno s kulturnim dogajanjem dobila svoj značaj.

Ne, ustanovni namen Občin ni opravljanje kulturnega servisa. To je podobno, kot če bi delavci Občine prevzeli zdravstveni dom ali osnovno šolo. Organizatorji večjih občinskih prireditev so običajno izbrani producenti. Za vsako strokovno delo sta potrebni licenca in zaposlenost. Za kulturno produkcijo Občine nikjer v svetu nimajo niti prvega niti drugega, ker je njihov ustanovni namen povsem drugačen. Seveda pa mora biti vodstvu Občine jasno, kaj želi s kulturo doseči, kako se naložbe v kulturo dopolnjujejo in nadgrajujejo, kako kultura prispeva v bolj kakovostno delo in življenje občanov. Dve moji zgodbi: poleti 1996 in 1997 Ptica v zenici sonca, zgodovinski keltski spektakel na Magdalenski gori, ki bi lahko postala nekaj podobnega kot Škofjeloški pasijon – organizatorji omenjenega so prišli na konzultacijo o našem projektu – pa so se svetniki odločili, da projekta ne potrebujejo. Ta projekt bi lahko po današnjih standardih uspešno pridobil evropska sredstva. In druga zgodba: v istem letu sta ZKD Grosuplje in KD Priden možic začela s festivaloma, prvi z Mestom na ulici, drugi s Kamfestom. Občina Kamnik ta festival še danes sistemsko podpira s posebnim razpisom in ga pozna in obiskuje vsa Slovenija – je izviren in programsko orientiran na specifiko mesta. Občina Grosuplje pa … pozablja, da postaja kultura danes že zelo močna gospodarska panoga. Mnoga mlada mesta so v zadnjih desetletjih ravno s kulturnim dogajanjem dobila svoj značaj.

ptica_v_zenici_sonca_magdalenska_gora_2

Prizor iz predstave Ptica v zenici sonca, foto: Rok Zrnec

Župan vam očita, da vas je štiri leta prosil, da se potrudite in kandidirate na evropska sredstva. Kako odgovarjate na ta očitek?

Poglejte, če imaš poleg polnega delovnega časa vsako leto več kot 280 nadur, ko si pravzaprav vzpostavil sistem in konstanten kulturni utrip, ki ga prej ni bilo, ko skrbiš za društva, veš za vsako njihovo produkcijo, da jih lahko ustrezno promoviraš (leta 2014 smo imeli rekordnih 456 dogodkov!!!), jim pomagaš in svetuješ tistim, ki želijo tvojo pomoč; če želiš imeti urejen in usklajen koledar dogodkov z vsemi ustreznimi informacijami pa urejen arhiv, če obnavljaš, vzdržuješ in upravljaš kulturno hišo in dodatno dvorano, skrbiš za atraktiven program, vzpostaviš internetno stran, oblikuješ vizualno podobo zveze, poskrbiš za urejen obisk in počutje obiskovalcev prireditev …, res ni več prostora za iskanje in prijavljanje na evropske razpise. Preprosto fizično ne gre več. Tukaj sem se naslonila na moža (Klemen Ramovš, op. a.), ki ima na tem področju izkušnje in redno spremlja novosti. Pri vseh potencialnih razpisih sem s strani vodstva Občine naletela na ovire; v prvem primeru je župan ocenil, da je »izplen« premajhen (razpisi bivšega Leader programa in sedanje CLLD), v drugem pa nismo izpolnjevali osnovnega pogoja za kandidaturo: Grosuplje pač ni pobrateno z nobenim evropskim mestom (razpis Evropa za državljane). V primeru razpisa Ustvarjalna Evropa moraš imeti evropske partnerje in minimalno vrednost projekta 200.000 € (proračun ZKD v letu 2015 je bil 140.000 €). Pri vrsti projektov je potrebno denar zalagati vnaprej, program pa mora biti potrjen še bistveno prej oz. moraš vedeti, kaj se bo dogajalo 2 oz. 3 leta naprej. Finančna stabilnost je nujna, naša sredstva pa so bila iz leta v leto manjša. V vseh omenjenih primerih bi lahko bila prijaviteljica razpisa le Občina Grosuplje.

Jasno je, da občinsko vodstvo ne more poznati vseh načinov evropskega sofinanciranja na področju kulture, zato so pač postavljene ustrezne strokovne službe. Za take razpise je treba imeti program stabilno financiran za več let vnaprej in izvirne vsebine usklajene s širokim naborom partnerjev doma in v tujini. Še za vrhunske projekte je zelo težko pridobiti sredstva, kaj šele za ljubiteljsko dejavnost (npr. od 700 prijav letno jih komisija podpre 20 najbolje ocenjenih profesionalnih projektov –  ljubiteljski se do odobritve projekta ne prebijejo).

Ob podpori naših evropskih partnerjev smo v okviru mednarodnih koprodukcij v zadnjih petih letih pridobili kar nekaj evropskih sredstev. Nekajkrat več kot je po zadnji raziskavi Francefestivals povprečje evropskih festivalov (1 % kontinentalnih oz. EU sredstev). Mi smo dosegli skoraj 20 % glede na vsoto, ki jo je Občina razpisala za redno dejavnost vseh društev. To je bila mednarodna investicija v naše člane in njihove programe, saj je ZKD Grosuplje aktivno gostovala v tujini. Pridobili smo zaupanje JSKD-ja in Ministrstva za kulturo. Gostovanja v tujini so vedno rezultat izredno dobrega dela in kakovostne produkcije.

Zanimiv bi bil podatek, koliko občinskih uslužbencev je poleg opravljanja redne službe iskalo še evropske razpise in izpolnjevalo obrazce razpisov, kar naj bi po mnenju občinskega vodstva spadalo v obseg moje zaposlitve. Sem pa seznanjena, da je bil s strani Občine objavljen razpis za novo delovno mesto prav za pridobivanje kohezijskih sredstev; in to za nedoločen čas. Črpanje le-teh se bo uradno lahko začelo šele z letom 2017.

simona-zorc-ramovs-_3594_m

Če ostanemo pri očitkih, za katere je konec koncev v demokratični družbi prav, da jih javno prediskutiramo in si davkoplačevalci na podlagi informacij z obeh strani ustvarimo popolnejšo sliko, ste si po županovih besedah kot strokovna sodelavka privoščili nesramno visoko plačo. Kako nesramno visoki so bili ti zneski?

Plača mi je bila dodeljena v skladu z zakonodajo, po kolektivni pogodbi za delavce v kulturi (po priporočilu MK in ZKD Slovenije) z upoštevanji zahtevanih nalog razpisa za to delovno mesto in mojih referenc (državna priznanja). Za to plačo so vedeli in jo vedno javno potrdili po predlogu IO tudi prisotni ljubiteljski kulturniki na zboru članov, kot je to določeno s statutom. Predlog je bil za oba zaposlena vedno potrjen brez zadržkov in nikoli problematičen.

Plača se mi je znižala najprej na 1.425,00 €, potem na 1.060,00 €, če bi sprejela zadnje znižanje, pa bi pristala na zajamčenem dohodku 760,00 €.

Po prihodu novega občinskega vodstva in s tem znižanja sredstev za ZKD Grosuplje smo bili prisiljeni spremeniti vse postavke, tudi plači zaposlenih pri tem nista bili izjema (plačila po podjemnih pogodbah za Občino niso bila nikoli problematična). Izvoljeni člani IO so preučili več možnosti in pristali na kompromis med največjim možnim znižanjem, upoštevanjem stalnih zakonodajnih sprememb za javne uslužbence (na željo Občine, kljub drugačni pravni organiziranosti zveze, ki deluje kot društvo) ter usklajenostjo z zakonodajo kolektivne pogodbe za delavce v kulturi; z razlogom, saj je bilo dogodkov in programa še vedno veliko in dela ni bilo mogoče opraviti v klasičnem osemurnem delavniku. Del kompromisa je bil tudi aneks k pogodbi, s katerim sva se morala zaposlena odpovedati dodatkom za uspešnost, plačilu zakonsko določenega števila nadur (170 na leto), plačilu dela ob sobotah, nedeljah in praznikih, v skladu z varčevalno naravnanim proračunom Občine in v korist ZKD Grosuplje. Sledili so nama tudi člani IO, ki so se prav tako odpovedali sejninam v korist Zveze. Omenjeno smo sprejeli na zboru članov, dne 3. 4. 2012, s Sklepom 015/12. Ta odločitev in potek sta jasno zapisana v poročilih ZKD Grosuplje. In še nominalno gibanje plače (neto zneski): plača se mi je znižala najprej na 1.425,00 €, potem na 1.060,00 €, če bi sprejela zadnje znižanje, pa bi pristala na zajamčenem dohodku 760,00 €. S tem, da je Občina z letom 2015 zahtevala, da sva s sodelavcem, kljub različni izobrazbi in pomenu dosedanjega dela, popolnoma izenačena tako po funkciji kot po plači. Po vseh ustreznih obnovah, redni promociji, vzdrževanju kulturnega doma in družbenega doma, vzpostavljenih tehničnih, organizacijskih in sistemskih optimalnih pogojih za delo sem bila popolnoma degradirana na stopnjo zaposlenega na začetku poti. Tako drastičnih sprememb pri znižanju sredstev delovanja ni doživela niti strokovna služba ZŠO Grosuplje, ki naj bi bila po zatrjevanju Občine edina obravnavana in primerljiva z nami.

Namesto tega so mu predsedniki društev in vodje skupin jasno povedali, da tako dostopne in kvalitetne službe še ni bilo.

Na zadnjem zboru članov, kjer sem bila še prisotna, nihče od prisotnih članov zveze niti omenil ni moje »nesramno visoke plače«, čeprav je direktor občinske uprave s svojim ekspozejem hotel sprožiti razpravo na to temo. Namesto tega so mu predsedniki društev in vodje skupin jasno povedali, da tako dostopne in kvalitetne službe še ni bilo. Izjema je bila le občinska svetnica, ki je tudi predsednica pevskega društva. Člani zveze se s kulturo ukvarjajo ljubiteljsko. Od njih razen podpore, ki so jo izkazali na omenjeni seji, težko pričakuješ kaj več; nimajo niti veščin niti potrebne organiziranosti za pogajanja z Občino, ki je imela zelo jasno zastavljen cilj: odstraniti mene. Novoizvoljeni člani VII. mandata IO ZKD Grosuplje so poizkušali s strani Občine pridobiti nujne nove smernice delovanja, ki jih narekuje zmanjšan proračun. Kljub sestankom na Občini in številnim izrednim sejam IO ni prišlo do želenih rešitev za ohranitev strokovne službe in njenega delovanja kot v prejšnjih mandatih. Preprosto: prostovoljci v kulturi niso zmogli moči za bitko, ki so jo do milimetra natančno politično zastavili na vrhu Občine Grosuplje. Tako se jaz spominjam zbora članov, kjer je bilo prisotno vodstvo Občine Grosuplje.

Ko je župan govoril o nesramno visoki plači, bi želela, da se pogleda, kaj vse sem naredila za ta denar.

Moja plača je bila primerljiva s plačami po drugih občinah, v primerjavi z vodstvenim kadrom zavodov v občini Grosuplje pa je bila nižja. Neizpodbitno je, da sem z vsem dodatnim profesionalnim programom, urejenimi urniki vaj in celoletnim koledarjem dogodkov društev in njihovo promocijo v lokalnem časopisu, projekti kulturne vzgoje, vzpostavljenim računalniškim sistemom beleženja celotne dokumentacije, različnimi bazami podatkov, novimi finančnimi načrti in kontrolami porabe sredstev (usklajenih z ZUJIK-om), ureditvijo in obnovo fundusa in arhiva v skladu s standardi in zakonodajo, vzpostavitvijo sistema in beleženja najemnikov prostorov oz. dvorane Družbenega doma, obnovo kulturne infrastrukture (celotna obnova dvorišča, z urejenim odvodnjavanjem meteornih vod, ki so neurejene staro gradnjo razjedale z vlažnostjo), novo kotlovnico in priklopom na toplarno, sanacijo in ureditvijo pododrja (z urejenim gledališkim fundusom, arhivom), drobnimi spremembami za obiskovalce (oštevilčenje vrst in sedežev, standardne oznake v dvorani, načrti požarne varnosti, napisi na pročeljih kulturnega doma, reklamni zaslon nad blagajno, vzpostavitev programa računalniške prodaje vstopnic), izborom in koordinacijo delavcev po podjemnih pogodbah, ki sem jim omogočila ustrezne pogoje dela in tako stari kulturni dom kljub starosti ohranjala urejen in čist, funkcionalno obnovila in optimalno omogočila izkoristek infrastrukture, ki so jo in jo še danes polno uporabljajo člani ZKD Grosuplje (preko 800) in vse gostujoče zasedbe (profesionalne ali ljubiteljske), prav tako preko 21.000 obiskovalcev letno, dnevno pa se je čez obe dvorani in garderobi zvrstilo vsaj 170 uporabnikov.

Oživili smo prostore kulturne dediščine z rednimi dogodki skrbno izbranih izvajalcev.

Ob celotni tehnični obnovi odra smo pridobili dokumentacijo varne odrske tehnike z zavoda ZVD z rednimi pregledi varnostnega inženirja. Za obnove, popravila in redna vzdrževanja sem pridobila domače obrtnike oz. izvajalce, ki so obnove korektno izvedli in bili cenovno najugodnejši. Nekateri še zdaj skrbijo za redno vzdrževanje. Moram reči, da so bila za vse omenjene obnove sredstva zagotovljena s strani Občine Grosuplje, vendar sem se morala za vsako spremembo boriti, nepopustljivo vztrajati, jo znati podpreti s konkretnimi dejstvi. Bila pa sem tudi uradni predstavnik in promotor ZKD Grosuplje v lokalnem, slovenskem in mednarodnem okolju. Tudi tu sem si z veliko vztrajnosti in stalnim stikom z vrtci, šolama, turističnimi in drugimi društvi počasi ustvarila zaupanje. Sodelovanje v projektih je bilo v obojestransko veselje vseh vpletenih. Oživili smo prostore kulturne dediščine z rednimi dogodki skrbno izbranih izvajalcev. Bili smo prava informativna točka dogajanja v občini, s stalnimi telefonskimi klici in vprašanji po internetu. Kako se je »prijel« mesečni koledar ZKD Grosuplje, govori tudi dejstvo, da smo v njem objavljali tudi dogodke Zdravčka in srečanj mnogih drugih društev, saj so uporabniki to edicijo vzeli za najbolj verodostojno. Korektni partnerji smo bili z državnimi kulturnimi institucijami, NVO–ji in Ministrstvom za kulturo. Z JSKD OI Ivančna Gorica in JKSD Republike Slovenije smo z inspirativnim in konstruktivnim sodelovanjem izvedli odmevne projekte in z njimi bogatili slovenski in mednarodni prostor. Bili smo tudi najopaznejši člani ZKD Slovenije, bili smo vključeni v mrežo KUDUS–a in člani mednarodne mreže ljubiteljske dejavnosti. Pomemben del sodelovanja predstavljajo tudi sponzorski in donatorski odnosi z družbami, podjetji in obrtniki v občini, ki so prepoznali smisel našega dela in sodelovanja z nami, saj so ostajali z nami vsako leto. Zaključujem z dejstvom, da bi bilo v primeru organiziranosti v javni zavod za tak obseg dela potrebnih vsaj pet delovnih mest, v društvu sva bila redno zaposlena le dva.

In zdaj, ko so pogoji dela in sistem vzpostavljeni in je glavnina dela uspešno opravljena, je vodja strokovne službe preprosto: nepotrebna in predraga.

Pojavili so se tudi očitki o neverjetno visokih honorarjih, ki ste jih ob vodenju prireditev dodatno zaslužili ob plači.

Ja, slišala sem, da se je govorilo o mojih velikih honorarnih zaslužkih ob vodenju prireditev. Moja delovna obveznost je bila le koordinacija nastopajočih, eventualno še scenariji (program nastopajočih), nikakor ne vrstni red nastopajočih, besedila vodenja in samo vodenje prireditev. To sem delala zato, ker sem v občini Grosuplje kot prostovoljka že od svojega 14. leta naprej vodila prireditve, vsaj 10 let pa sem se s tem tudi preživljala. Od leta 2006 do leta 2015 sem vse scenarije, besedila vodenja in vodenje prireditev za Občino Grosuplje naredila brezplačno! Moj zadnji scenarij z besedilom vodenja za otvoritev novega prizidka zdravstvenega doma v Grosupljem, ki je bil narejen po protokolu ZKD Grosuplje in tudi potrjen s strani vodstva Občine, pa je bil zjutraj na sestanku na dan dogodka popolnoma degradiran in izvedela sem, da dogodka ne bom povezovala jaz. O izboru glasbenih točk in številu zapetih pesmi je tako rekoč odločil vodja projekta izgradnje prizidka, ki je inženir tehničnih strok in menda tudi godbenik … Moje »neprimerno« besedilo vodenja pa so brez sramu minimalno predelali, črtali nekaj stavkov in ga brez slabe vesti brali s strani vodstva Občine izbrani voditelji dogodka.

Kot kaže, je bila za nastanek razkola med Občino in ZKD Grosuplje kriva velika finančna luknja, ki ste jo pridelali samo z eno prireditvijo, in sicer z Novoletnim gala koncertom leta 2010. Po besedah župana je morala izgubo v višini 20.000 € pokriti Občina Grosuplje.

Res je, minusa je bilo v okoli 20.100 € in morate razumeti, da sem morala zaprositi Občino, da pokrije to izgubo, ker so nam leta 2011 sredstva za profesionalne prireditve znižali s 34.000 € na 14.000 €. Če bi imeli na postavki profesionalnih prireditev vsaj 25.000 €, bi ta minus preko dveh let lahko pokrili sami. Proračun koncerta sem planirala na podlagi prejšnjih let in se z vrhunskimi solisti, ki nastopajo po celem svetu, dogovorila za sodelovanje že leto prej. Tudi, ko smo vedeli, da bomo šli v minus, je bilo praktično nemogoče, da bi v zadnjem trenutku odstopili od pogodb, ker bi potem morali plačati penale. Tako bi stroški nastali tudi, če dogodka ne bi bilo in ne dosti manjši. Po razmisleku smo šli v prireditev. Program je bil z razpisom s strani Občine odobren pred nastopom nove vodstvene garniture in neprofesionalno bi bilo, da se ga ne izvede. Tisto leto (2010) smo prvič čutili recesijo, zgodilo se je, da smo imeli manj sponzorskih sredstev in tudi manj obiskovalcev. Imeli smo manj prihodkov prireditev od predvidenih. In s podobnimi problemi so se spopadali tudi drugi kulturni domovi, kjer so Občine kot glavni financer pomagale premostiti finančno izgubo.

Občina je to izgubo pokrila v dveh obrokih, za kar sem jim iskreno hvaležna …

Nova občinska oblast se je zgražala tudi nad visokimi honorarji umetnikov, ki so bili na nek način dogovorjeni še pred njihovim prihodom. Za vsak honorar aktivnih opernih solistov z mednarodno kariero sem imela pogajanja in jih zmanjšala na za nas dostopno ceno. Enako sem izpogajala tudi ceno najete tehnike (razsvetljave in ozvočenja), domači izvajalci so nastopili za več kot pol nižji honorar od drugih ponudnikov in tega nihče ni komentiral! Občina je to izgubo pokrila v dveh obrokih, za kar sem jim iskreno hvaležna in sem se jim tudi javno zahvalila. Ja, to je bilo edino, kar so mi lahko očitali. Pred tem in po tem letu ZKD Grosuplje ni nikoli več imela nobenega minusa. In verjetno je vodstvo Občine cel mandat prežalo na morebitne napake, ki pa jih ni bilo. Kljub velikokrat nemogočim zahtevam, ki sem jih lahko izpeljala le zaradi dobre komunikacije z izvajalci, zaupanja in korektnih odnosov do članov društev in drugih sodelujočih.

Pod vašim vodstvom se je kultura na vseh področjih v Grosupljem zelo dvignila, kot ocenjujejo v JSKD …

… in tudi na Ministrstvu za kulturo, kjer smo dobili status javnega interesa v kulturi s 1. 1. 2015, ki je sedaj zaradi neizvrševanja programa klavrno propadel.

Kako pa pridobiš ta status?

V obsežni dokumentaciji moraš oddati poslovna (finančna) poročila za tri leta nazaj, prikaz programa in njegovo realizacijo ter priložiti program za tri leta naprej, prav tako utemeljenega s finančno specifikacijo. S tem statusom ti lahko potem davkoplačevalci donirajo del dohodnine. Precej bolj zapleteno kot, recimo, pri prostovoljnih gasilskih društvih, kjer pridobijo ta status avtomatično.

Na kaj ste še posebej ponosni, ko pogledate nazaj?

(vidno ganjena) Ponosna sem na predstavo Ptica v zenici sonca, ki je bila 20 let prezgodnja in je po meri evropskim kulturnim smernicam aktualna za črpanje evropskih sredstev, idealna za povezovanje z evropskimi mesti z isto tradicijo. To je bil zgodovinski spektakel na prostem, izveden na izjemni energijski točki, na Magdalenski gori, kjer so našli veliko najdišče ostankov keltske kulture (grobišča). Ponosna sem na profesionalnost vseh sodelujočih (v glavnem domačinov); od arheologov, (redkih) rokodelcev, do predanih ljubiteljskih igralcev s tehnično ekipo. Za zelo mizeren honorar smo naredili študijo za projekt, ki ga je v dveh letih obiskalo okoli 1.500 obiskovalcev. Vsi rekviziti predstave so bili kopije najdenih predmetov, izpričanih v strokovni literaturi. To je bil projekt, ki kaže jedro mojega ustvarjanja in dela: odgovorno vpetost v lokalno kulturno dediščino, za boljše zavedanje svojih zgodovinskih korenin, večjo samozavest in logično nadaljnjo vizijo kulturnega razvoja. Tudi zaradi te izkušnje smo koncertno (tudi s Trubarjevimi pesmimi) harmonično uglasili cerkev sv. Kancijana v Škocjanu (Primož Trubar je bil v njej krščen) in tabor Cerovo z domačimi in tujimi umetniki etno izročila.

ptica_v_zenici_sonca_magdalenska_gora_1

Prizor iz predstave Ptica v zenici sonca, foto: Rok Zrnec

Ponosna sem na vse tiste, ki sem jih prepričala, da skupaj zmoremo več.

Ponosna sem na vsa društva, spoštujem njihove kulturne usmeritve in podpiram njihovo različnost. Ponosna sem na vse tiste, ki sem jih prepričala, da skupaj zmoremo več. Najbolj ponosna pa sem na otroke, najmlajše člane, ki jih je bilo vsako leto več: gledališčnike, plesalke, folkloriste, risarje, filmarje. Zaradi izjemnih mentorjev so bili pri delu iskreni, izvirni in odgovorni. To so zmogli s tako lepo energijo, da sem vedno dobila potrditev, ko sem jih vzpodbudno opazovala iz kota dvorane; moja odrekanja, prostovoljne ure in nadure so odtehtane z njihovo umetniško suverenostjo. So izjemen potencial! Žal mi je, da ne bom več aktivna v tako pretresljivih pogovorih, kot smo jih imeli pri zadnji predstavi 7 RAZLOGOV Gledališča Hiša, ko je devetošolec iz OŠ Louisa Adamiča, enota Šmarje – Sap dejal: »Glejte, kako naj se pa obnašamo; če narediš prav, si kaznovan, če narediš narobe, te pa kolegi in sošolci nagradijo?!« Res smo v času samostojnosti uspeli Slovenijo spremeniti na slabše.

Zelo ponosna sem na gledališke skupine, ki so redno privabljale osnovnošolce in srednješolce iz Ljubljane. Z njimi smo progo 3G mogoče osmislili na drugačen način, kot je to predlagal župan. Bili so zadovoljni s predstavami in učnimi urami, ki so sledile. Ponosna sem na nastope mladih igralcev v tujini, kjer so z zanosom zastopali Slovenijo in Grosuplje ter dobili potrditev o smiselnosti dela v kulturi.  Ponosna sem na vse pevce, da smo zmogli 40 ZimZelenih, koncertni dogodek ob 40-letnici delovanja in da smo imeli toliko sredstev, da smo znatni del stroškov krili sami (ZKD Grosuplje). S tem dogodkom smo nekako prelistali vsebino edine knjižne edicije v občini iZobražujemo, obliKujemo, zDružujemo GROSUPLJE, v kateri smo sistematično in vzorno popisali zgodbo ljubiteljske kulture do leta 2013. Ponosna sem na likovnice Palete, saj so mi po Sloveniji velikokrat rekli: »Iz Grosuplja? Tam imate zelo aktivne likovnice.« Prav na vseh področjih umetnosti smo kolo ustvarjanja potisnili naprej in ponosna sem na vsakega člana, ki je konstruktivno pripomogel v to prelepo vzdušje kulturnega dogajanja.

Zaradi mojega študija v tujini in zaradi izkušenj, pridobljenih v Sloveniji in tujini, sem lahko oblikovala sistem, ki je primer dobre prakse. Obnovili smo kulturni dom, da so profesionalci radi prišli nastopat – prva tri leta niso želeli priti zaradi neustreznih (nevarnih) pogojev za delo. Ustvarili smo si dobro ime s korektnim odnosom do ljubiteljev in profesionalcev. Žal mogoče nekateri niso razumeli režima, ki smo ga postavili (podobno vsem kulturnim hišam), ker je to obvezni del protokola dogajanja, če odgovorno upravljaš s prostorom. Ogromno je bilo narejenega na kvaliteti dela in na povečanju števila društev. Ukvarjali pa smo se tudi s publiko in kljub minimalni promociji širili njihov krog; leta 2013 smo imeli rekordno število – kar 23.000 – obiskovalcev. Brez zadrege lahko rečem, da smo ustvarili spodbudno okolje za kulturno ustvarjanje in naredili kulturo dostopno tudi marginalnim skupinam v družbi (odlično sodelovanje z oddelki s posebnimi potrebami OŠ Brinje, Društvom Romi gredo naprej /Roma džan angle).

Kaj pa društva, ki so pod okriljem Zveze, so vam stala ob strani v vašem »boju« za kulturo v Grosupljem?

Ta boj je bil v zadnjem poizkusu neuspešen, za razliko od prvega, ko so leta 2010 vsa društva strnjeno stala za mano in so preprečila mojo eksekucijo. Tudi sedaj so zbirali podpise podpore, ampak glede na situacijo in pogovore izvršnega odbora z županom, ki je jasno nakazal (ni direktno izrekel), kdo je moteči element na ZKD Grosuplje, smo lahko samo ugotavljali, kako premišljeno in natančno so se lotili moje odstranitve. S čudnimi podtikanji so skušali prepričati člane IO o moji neustreznosti in v takem vzdušju jih je bilo strah vsake odločitve. Predsednica zveze je bila mnenja, da je najboljše malo potrpeti in počakati. In smo čakali …, da se je vozel z zanko ujel okoli mojega vratu. In sem ga potem odrezala sama, ko sem se odločila, da grem. Ko je novica o mojem podpisu prekinitve pogodbe za nedoločen čas iz poslovnih razlogov prišla do odločevalcev, je v hipu prišel denar na račun Zveze. Tudi za mojo odpravnino. Bi se tako zgodilo tudi, če bi ostala zaposlena jaz, kot je bilo zapisano v sklepu, ki ga je po daljši razpravi sprejel IO ZKD Grosuplje?

Ja, občinska oblast je s stalnimi rezi v kulturo uspela razbiti njeno jedro … Splošno vzdušje je, da so ljudje apatični in prestrašeni. To ni dobro.

Zakaj ste bili navkljub tako dobrim rezultatom in uspehom tak trn v peti občinski oblasti?

Res ne znam odgovoriti na to vprašanje.

Iz Grosuplja ste, razumljivo, odšli razočarani, vendar tiho … Mnogi nekaj časa niti nismo vedeli, da ste dali odpoved. Mislim, da je javnost, s katero in za katero ste ustvarjali toliko časa, pogrešala nek zaključni nagovor …

Kot sem povedala, mi predsednica ZKD Grosuplje ni odobrila, da bi se od publike in vseh ostalih poslovila na spletni strani ZKD … Kaj naj rečem? Najbolj me boli to, da sem morala oditi iz okolja, kjer sem kulturno ustvarjala od malega, kot kakšen kriminalec. Taka je zgodba o prostovoljcu v kulturi in vizionarskem delu na kulturnem polju v Kurentovi deželi. Na koncu ostaneš bos in označen – z eno besedo: Tujec.

Mogoče preveč govorim, pa vendar še ena zgodba. Ob tednu otroka 2012 sem kot izvajalce povabila tudi otroški zbor Junior Carmine Slovenica, z glasbeno scenskim projektom Čmrljonavti. Izvedli so tri zaporedne koncerte. Njihovo petje je bil pravi užitek za male grosupeljske gledalce. Z mladimi mariborskimi pevci smo se po kosilu na njihovo željo odpravili na mali izlet: najprej smo zavili v mestno knjižnico, potem v Županovo jamo, prijazno so nas sprejeli tudi člani društva Cer. Kar ne morem pozabiti, kako mi mali pevci niso mogli verjeti, da ne morejo pri nas kupiti nobenega lokalnega spominka, niti za 1 €, da bi ga podarili mamici. Ja. Grosuplje. Velik neizkoriščen potencial. Sprašujem se, zakaj? … Mogoče je res najmanj nevarno biti potopljen v spalno naselje.

Življenje gre naprej in odpirajo se nove poti; kaj počnete trenutno in kje se vidite v prihodnje?

… nisem ne naša, ne vaša, ampak svoja …

Po tem, ko si tri mesece brez plače, na odstrelu in za »nagrado« po vseh delovnih uspehih ostaneš brez službe, si star malo čez 50 let, si ženska, pristaneš na Zavodu za zaposlovanje v kategoriji najtežje zaposljivih. Zraven lahko dodam še: nisem ne naša, ne vaša, ampak svoja in težave okoli tebe niso le fantazija ali mora, ampak … življenje samo z novo preizkušnjo. Obliži pa: imam družino – mojo zaupnico, denar zame nikoli ni bil odločilen, vedno sem sledila viziji in navdihom, imam nekaj prijateljev, dobrih, iskrenih … Moja pot pa je samo moja pot. Počasi okrevam. Pridajam malo poguma, upam na prgišče sreče in strma, vijugasta stezica prekerca v kulturi bo moj novi dom. Upam, da se bo počasi razširila in postala malo bolj udobna potka.

simona-zorc-ramovs-_3562_sTrenutno sem selektor v osrednji slovenski regiji za otroške in odrasle gledališke skupine ter državni selektor za otroško gledališče kot strokovna sodelavka JSKD RS. Vključena sem v projekt, sofinanciran iz programa Ustvarjalna Evropa, kjer z gledališko delavnico pomagam k večji atraktivnosti izvedbe koncertnega programa, z osredotočenostjo na relaciji glasbenik (umetnik): obiskovalec – na bazi gledališkega sistema Stanislavski; izbrane glasbene zasedbe naj bi z različnimi delavnicami v omenjenih državah partnericah pridobile nova znanja, s katerimi bodo na evropskem glasbenem trgu prodornejša. V projektu sodelujejo Ambronay, Bukarešta, Göttingen, Ljubljana, Pavia, Riga, Strasbourg, York. Čudno, da evropski eksperti verjamejo v mojo strokovnost in znanje!!!

 

Zahvaljujem se ekipi Drevoreda, ki mi je omogočila slovo od tistih, ki mi sporočajo, da je zdaj v Grosupljem drugače. Zahvaljujem se vsem ljubiteljem, vključenim v Zvezo – soustvarjalcem dogodkov, ki so našli pot do strokovne službe ZKD Grosuplje in smo skupaj zmogli oblikovati resnično uspešno in povezovalno kulturno zgodbo. Mogoče je bilo prelepo in se je zato moralo hitro končati. In zaključujem: Hvala vam za lepo skupno doživljanje trenutkov kulture … Pa ostajam pri mojem reku: Dobrih dogodkov ni brez dobre publike in … bili ste dobra publika. Srečno!

 

Andrej Brezec, foto: Drevored, Jure Eržen, JSKD, Rok Zrnec, grosuplje.si

Preberite tudi

Oddajte svoje mnenje

Se želite vključiti v debato? Prispevajte svoj komentar!

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

Lahko uporabite te oznake HTML in atribute: <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

© 2012 - Spletno mesto Grosuplje - Drevored.si - ureja: Zavod Drevored - izvedba: Mrož d.o.o. - tehnična podpora: Joore d.o.o.