Piarovka: politično – ljubezenska zgodba z grosupeljskim pečatom

Pri Založbi Miš je izšla knjiga, dogaja se v Grosuplju, napisala jo je Grosupeljčanka. S Petjo Rijavec smo se pogovarjali o njenem fiktivnem romanu, ki bi lahko bil tudi resničen. V sebi združuje malo vsega: kriminalke, ljubezenske zgodbe, satire, drame in praktičnega piarovskega priročnika. 

Roman Piarovka

Na temo odnosov z javnostmi je bilo v slovenski literaturi napisano že marsikaj – a roman zagotovo ne. Tako lahko z gotovostjo trdimo, da je Piarovka prvo slovensko leposlovno delo, ki (skoraj) do potankosti analizira praktični vidik tega poklica. Da ga je napisala Petja Rijavec, ki je tudi v resnici piarovka in zapovrh živi v Grosuplju, kamor je zgodba postavljena, mu daje pridih verodostojnosti.

Kdo ali kaj je piarovec, izvemo skozi oči Taje, ki skrbi za javno podobo grosupeljskega županskega kandidata. Priseljenka iz Ljubljane ima sprva nekaj težav z vklapljanjem v strukturo in mentaliteto mesta na obrobju prestolnice, a zaradi obilice dela, ki ji ga nalaga – in povzroča – šef, kmalu pozabi na svojo »žabarsko« vzvišenost in se v celoti preda službi. Njeni dnevi so do zadnjega kotička zapolnjeni s pisanjem sporočil za javnost, organizacijo intervjujev in dogodkov, koordinacijo javnih nastopov, fotografiranj in skrbjo za celostno podobo Domnove predvolilne kampanje. Tako je zaposlena, da celo svojo najljubšo prostočasno aktivnost – seks, kaj pa drugega – potisne na stranski tir in se sočnim užitkom preda le občasno. S tistim, ki ji je najbolj in najhitreje pri roki – sodelavcem. In tako poteka njena dneva rutina, vse do nepričakovanega zasuka, ki Tajino razpetost med ambicije šefa – ki so hkrati tudi njene karierne ambicije –, stroko in resnico, postavi na preizkušnjo. Če k temu prištejemo še moralne dileme, ko Tajine neromantične in za resno ljubezen nezainteresirane temelje do obisti zamaje privlačen novinar, razkrijemo skoraj preveč.

Piarovka je fiktivni roman, ki bi lahko bil tudi resničen. V sebi združuje malo vsega: kriminalke, ljubezenske zgodbe, satire, drame in praktičnega piarovskega priročnika. Posebej zanimiva je zato, ker se dogaja v avtentičnem slovenskem okolju – v Grosuplju. Pa zato, ker razkrije, četudi skozi izmišljena dogajanja – mentaliteto tipičnega povzpetnika in zakulisje delovanja odnosov z javnostmi.

Priporočamo v branje vsem, ki bi se radi nasmejali, zgražali, pogrizli kak noht in sem ter tja močno zardeli.

O knjigi z avtorico

 

Napisali ste knjigo o PR-u, Grosuplju in samozavestni ženski z vznemirljivimi opisi seksa brez dlake na jeziku. Ste se držali pravila “piši o stvareh, na katere se spoznaš“?

Upam, da sem se. Glede na to, da sem že dvajset let poklicno v odnosih z javnostmi, mislim, da sem nekatera znanja in veščine, o katerih je skozi zgodbo govora tudi v knjigi, osvojila. Ali moram odgovoriti tudi na tisti del vprašanja, ki se nanaša na vznemirljive opise seksa?

 

Reciva, da je vaše vprašanje retorično.

Škoda, pa ravno sem se začela ogrevati …

Glavna junakinja Taja se v knjigi opiše takole: “Ne dam kaj dosti na osladne izpovedi, zrenje v oči in medlo svetlobo sveč. Bolj mi ustrezajo direktni besedni napadi, zrenje v mednožje in prižgana stovatna žarnica.”  Ženske stereotipno veljamo za nasprotno – nežne romantike. Se nam godi krivica?

Težko odgovarjam v imenu drugih. Meni se krivica zagotovo ne godi, čeprav sama, roko na srce, res nisem ravno nepoboljšljivi romantik. Osladne scene niso zame; raje imam, če me tip pelje na večerjo v kakšno eksotično restavracijo, po možnosti indijsko ali kitajsko, in se tam ob pivu ter inteligentnem, s humorjem nabitim pogovorom huronsko zabavava. Takšne uverture v nadaljevanje noči so najboljše.

Za navadnega smrtnika je pogled v zakulisje odnosov z javnostjo v politiki, ki ga razkrijete v knjigi, zelo zanimiv. Niste razkrili preveč?

Pojma nimam, ker nisem nikoli delovala v politiki. Prihajam iz gospodarstva in ko sem se v Piarovki lotila politike, četudi »samo« lokalne, je bil to kar velik zalogaj. Razmišljala sem celo, če mi bo morda treba preštudirati volilno zakonodajo, da bi dovolj kakovostno podala vsebino, večkrat sem skoraj obupala, malodane pritisnila »izbriši datoteko« ali kaj podobnega. Nato pa sem vsebino v tistem delu, ki zadeva politiko, poenostavila do te mere, da do vsebinskih napak preprosto ni moglo priti. No, vsaj upam, da ni nobene. Je pa nekaj res – odnosi z javnostmi funkcionirajo na enak način v gospodarstvu in politiki. Obstajajo osnovna pravila, ki se jih mora piarovec držati, vse ostalo pa je stvar iznajdljivosti, pismenosti, komunikativnosti. Super je, če so vse te lastnosti v večji meri že prirojene, saj v tako hektičnem poklicu ni veliko časa za učenje. Upam, da bo Piarovka na nek način tudi praktični pripomoček za vse tiste, ki se odločajo za službo v odnosih z javnostmi. Res da to ni učbenik, je pa v njej, tudi med vrsticami, kar veliko praktičnih in taktičnih nasvetov, kako se znajti v svetu, kjer komuniciranje sicer ni vse – a brez njega preprosto ne gre.

Glede lokalnih tem ste se v knjigi najbolj posvetili Romom. Se vam tudi v resnici zdijo toliko prisotni v lokalnem okolju? Kakšen je vaš odnos do njih?

Nimam posebnega odnosa do Romov. Tu pač so in verjetno bodo za veke vekomaj. Je pa dejstvo, da je, vsaj po mojem občutku, v Grosuplju premalo narejenega za ureditev razmer, ki povzročajo hudo kri – kurjenja, žurk in podobnih dodatkov, ki jih občutimo predvsem stanovalci Sončnih dvorov. Zanima me, kako hitro bi policija ukrepala, če bi, denimo, jaz v našem bloku nažigala tako glasno glasbo in zasmrajevala sosesko … Saj veste, večno in žal retorično vprašanje razmejitve pravic in dolžnosti …

Kaj menite, katera asociacija, stereotip se Negrosupeljčanom najprej pojavi ob besedi Grosuplje?

Želim si, da bi bila to kakšna naravna znamenitost, čeprav so to bolj verjetno številne znane osebnosti, od predsednikov vlad, kandidatke za predsednico države itd. Grosuplje ima kot mesto izrazit politični predznak. Kar niti ni nujno slabo.

Knjiga se bere in konča na mah, zadnja stran pa odpira cel kup možnih iztočnic za nadaljevanje. Bo “Taja” nadaljevala s pisanjem?

Kje pa. Raje bi se lotila kakšne druge teme. Imate morda kakšno dobro idejo?

Hm, morda jo kateri od bralcev zapiše v komentarje. Saj res, ali je tudi vas ob pisanju knjige navdihnila kakšna zanimivost, povezana s tem mestom? Kaj je bila sploh inspiracija za Piarovko?

Že nekaj časa sem si želela napisati roman, v katerem bi opisala tudi svoj poklic. Nato sem se zapičila v naslov romana, ki je preprosto in po logiki stvari moral biti »Piarovka«, in morala sem ga napisati prvoosebno, saj sem tako lahko v njem pustila tudi del sebe, svojega karakterja, prirojenega cinizma in zbadljivega humorja. Sledila je dilema, čigava piarovka naj bo glavna junakinja knjige. Močno me je mikalo, da bi se spustila na področje energetike, a kaj ko sem v njej v resnici zaposlena in bi se težko ogradila od konkretnih likov in situacij. Anekdote v ozadju pa ni – no, v knjigi jih je kar nekaj, a so vse izmišljene.

Na predstrani ste zapisali: “… Je pa res, da bi Grosuplje potrebovalo nekaj sprememb, svežine, novosti. In malce norosti.” Kaj konkretno najbolj?

Kot sem večkrat napisala tudi v knjigi, Grosuplje rabi center. Ne vem, kako bi to izvedli – morda boste vedeli vi, saj ste arhitektka? (smeh) Manjka tudi kak dober žurerski lokal, pa osrednja tržnica, osebno si želim tudi pasjega parka, kjer bi se moja Fina še bolj znorela, in takšnega Loparčka, kot je v Piarovki: športnega centra za igre z loparji, da se mi ne bi bilo treba na badminton ali squash voziti v  drugo najlepše mesto na svetu.

Kaj pa ste mislili s tistim “malo norosti”?

No, saj je že vse tisto, našteto v prejšnjem odgovoru, za Grosuplje kar precej noro – glede na stanje stvari, kakršno je danes: zaspano, malce dolgočasno in relativno umirjeno. Čeprav moram reči, da si po drugi strani ne predstavljam, da bi živela v velemestnem vrvežu in mi tale mir prav ustreza. Verjetno to pride z leti.

Tudi sami ste PRovka, Grosupeljčanka, priseljena iz Ljubljane. Bi sama ogovorila županskega kandidata v piceriji?

Zakaj pa ne; v meni je kar nekaj (pre)drzne in jezikave Taje iz Piarovke.

Vas lahko pokliče on?

Lahko, a mu že vnaprej povem, da me politika ne zanima.

Kakšni so prvi odzivi na knjigo?

Zelo dobri, vsaj po trenutni javno dostopni evidenci sodeč se v knjižnicah lepo izposoja. Prijateljem in sodelavcem, ki so jo prebrali, je bila všeč. No, drugačnega odgovora si verjetno tako ali tako ne upajo dati. (smeh) Upam, da jo »zagrabijo« tudi sokrajani in se bodo ob njej zabavali vsaj pol toliko, kot sem se jaz ob pisanju.

 

Irena Gantar / Založba MIŠ, foto: Založba MIŠ,osebni arhiv Petje Rijavec / oglasno sporočilo