Martin Štibernik, Mistermarsh

Martin je Šmarčan, eden tistih, na katere smo lahko upravičeno ponosni, čeprav sam ob vseh svojih glasbenih uspehih ostaja po dolenjsko skromen. Večina javnosti ga še vedno pozna kot člana legendarne zasedbe Slapovi in uspešnega tandema s Karmen Stavec. A Martin je še mnogo, mnogo več: multiinstrumentalist, skladatelj, aranžer, producent, tekstopisec. Zakrivil je že več uspešnic, sodeloval pa z največjimi imeni slovenske glasbe: z Janom, Vladom, Alyo, Nino, Omarjem  … Po letih igranja in vrtenja gumbov v ozadju, se je, kot sam pravi, opogumil, stopil na svojo glasbeno pot in postal Mistermarsh. Obiskali smo ga v njegovem glasbenem studiu Marsh.

Idejo, da Martin stopi pred Drevoredov mikrofon, gojimo že dalj časa in očitno je prav, da je počakala na ravno pravi trenutek. Mistermarsh bo v Kulturnem domu v Grosupljem prvič v živo predstavil svoj prvenec HOME, ki je izšel lani jeseni in ga je zasnoval skupaj z avtorjem besedil Mitjo Novljanom. 12 izvirnih tekstov v angleščini  zveni kot kabarejsko navihano muzikalično doživetje. Žanrsko pester glasbeni koktejl poslušalca ujame in zaziba v dobro razpoloženje. Pri snemanju albuma so sodelovali odlični glasbeniki: Sergej Randjelović, Jure Rozman, Anže Langus Petrović, Robi Pikl in Andraž Mazi.

Na koncertu Mistermarsh poleg gosta obljublja še neslišano. Se vidimo na štartu v Kulturnem domu Grosuplje, kjer so se Martinu pred tremi desetletji tresle hlače.

Imaš glasbo v krvi tudi dobesedno?

Začelo se je v zibelki z maminim petjem, vedno je rada prepevala. Moj stari ata pa je bil v harmonikaškem orkestru, ki so ga imeli v Šmarju leta 1945, mogoče že kaj prej. Tudi sam sem želel igrati harmoniko, predvsem zaradi mojega strica, ki sem ga kot dvoletni fantič gledal kot boga, ko je v roke vzel harmoniko in zaigral Avsenike. Prvo harmoniko z imenom ‘Ciribiri’, ki je bila iz kartona, sta mi kupila starša za 3. rojstni dan. Za 7. rojstni dan pa mi je kupila prvo ‘pravo’ harmoniko stara mama Milka, ki je tudi predlagala, da me vpišejo v glasbeno šolo. Tako se je začelo.

Torej ti je bila harmonika položena v zibko?

Kasneje sva se s sošolcem odločila, da bi igrala fanfare (smeh), s tem pa sva mislila na pozavno, saj imena zanjo takrat niti nisva poznala.

Ne čisto takoj. Na preverjanju posluha za vpis v glasbeno šolo so ugotovili, da imam dober posluh in predlagali, naj se vpišem na violino, češ da me je škoda za harmoniko. Starši so me nato celo uspeli navdušiti za violino, potem pa je učiteljica violine dala odpoved in sem pol leta hodil samo na teorijo. To je bilo v drugem razredu osnovne šole. Potem se je sprostilo mesto na harmoniki in sem pristal tam, kjer bi moral biti že na začetku.

Ampak lokalci se te iz grosupeljske plehmuzike spomnimo po pozavni …

V tretjem ali četrtem razredu glasbene šole so za potrebe pihalnega orkestra rekrutirali učence ter jim dodelili tako imenovane stranske inštrumente. Vprašali so me, kaj bi rad igral. Sprva sem želel igrati saksofon, vendar so bili že vsi oddani. Kasneje sva se s sošolcem odločila, da bi igrala fanfare (smeh), s tem pa sva mislila na pozavno, saj imena zanjo takrat niti nisva poznala.

 

Koliko instrumentov pravzaprav igraš?

Instrumenti me od nekdaj zelo privlačijo, rad jih imam, težko bi rekel, koliko jih igram. Imel bi jih veliko in na vse bi igral. Nazadnje sem si kupil irske kosti, ki so odličen perkusivni instrument. Aktivno trenutno igram kitaro, mandolino, ukulele, harmoniko, bas kitaro, klavir, celo pozavno sem za svoj zadnji projekt potegnil iz prahu za tistih nekaj komadov in sem imel ravno pravi kabarejski zvok. Nimam pa več volje za poglobljeno študiranje kateregakoli inštrumenta. Z leti sem postal bolj praktičen.

S teorije in šol si zgodaj prešel na prakso z legendarnimi Slapovi, kjer sta igrala oba z bratom.

Na polno sem začel igrati že pri 16 letih, ko smo imeli s Slapovi po 80 koncertov na leto. Bili smo prvi, ki smo na novo začrtali narodnozabavno muziko, jo po svoje interpretirali. Pred časom je Modrijan priznal, da brez nas verjetno tudi njih ne bi bilo. Bili smo neke vrste svetilnik za mlade. Polke smo igrali hitreje, besedila so bila sodobnejša, bili smo zeitgeist narodnjaki.

Zakaj ste zaključili tako uspešno zgodbo?

Bili smo neke vrste svetilnik za mlade. Polke smo igrali hitreje, besedila so bila sodobnejša, bili smo zeitgeist narodnjaki.

Ni se nam več dalo igrati po veselicah. Še posebej, ko človek ugotovi, da je v tem veseličnem okolju pretežno vseeno, kdo igra, samo, da je žur. Bili smo ena tistih skupin, ki je dala velik poudarek na vsebino, zato smo se tudi odločili, da se posvetimo lastnim koncertom. Trudili smo se, vendar je bilo v tistem času ogromno koncertov raznoraznih skupin s po dvajsetimi gosti na večer. Hodili so drug drugemu v goste in tako ljudje niso več imeli želje po solo koncertih, ker so lahko praktično na vsakem koraku videli celo narodnjaško sceno. Ker smo se zavedali teže in odgovornosti naše glasbene zapuščine, se nismo odločili za ‘razprodajo’ in tako po 15 letih sporazumno sklenili našo glasbeno pot.

Poleg tega, da si multiinstrumentalist, si tudi skladatelj, aranžer, producent, tekstopisec. Pohvališ se lahko s sodelovanjem z največjimi imeni slovenske glasbe, na primer Janom Plestenjakom, Vladom Kreslinom, Alyo, Nino Pušler, Omarjem Nabrom … pa s Slapovi, Karmen Stavec in Bepopom, če gremo bolj nazaj. Na kaj si najbolj ponosen?

Predvsem na to zadnjo odločitev, da sem se opogumil in prisluhnil sebi in svojim potrebam ter izločil ta ‘strah’ za preživetje. Prvič delam stvar v celoti zgolj na način, ki je všeč meni. V vsakem poslu je tako, čim delaš še z nekom, je to umetnost prilagajanja. V glasbi sem prilagodljiv, mogoče preveč in s tem lahko včasih izgubim tudi sebe. Vesel sem, ker delam to, kar rad delam in želim, da to sčasoma postane moj osrednji projekt.

 

Oprosti, še bova govorila o tvoji plošči, ampak ob vsaj eno slavno ime se moram malo spotakniti. Z Janom Plestenjakom sta precej sodelovala, bil si koproducent njegovih plošč, igral si v njegovem bandu, sodeloval v njegovem filmu. Sta prijatelja, kolega, sodelavca …?

Z Janom sva skupaj posnela 3 njegove projekte, na katerih sem sodeloval kot koproducent, aranžer in miksman ter se v vseh teh letih tudi prijateljsko zbližala. Leta 2010 sem mu sam predlagal, da bi na njegovih koncertih igral kitaro. Na koncu sem 4 leta igral pretežno klaviature. V to sem šel, ker me je zanimalo, kako izgleda oder najbolj popularnega pop glasbenika v Sloveniji. Narodnozabavnega sem dobro poznal, pop mi je bil blizu in res me je zanimalo. Nekajkrat smo Slovenijo prečesali po dolgem in počez.

Je kakšna razlika med tema odroma?

Ugotovil sem, da ni bistvene razlike. V obeh primerih ne gre brez profesionalnega odnosa. Zanimivo je tudi, da je struktura ljudi, ki zahajajo na zabavnoglasbene dogodke, podobna.

Kdo se je od tega dvojca več naučil. Ti od Jana ali on od tebe?

Oba sva se veliko naučila drug od drugega. Jaz sem predvsem pridobil na samozavesti. Rekel mi je: “Če si dober, reci, da si dober.” Ta naša dolenjska miselnost pa je drugačna. Če si dober, bodo že drugi povedali, da si, nič se ne rabiš sam hvaliti. To je narobe! Če pa te kdo pohvali, ne momljaj nekaj, ampak reci “Hvala.”!

Če se malo pošalim, si bil res ves čas neke vrste stric iz ozadja. Nisi nikdar prej čutil potrebe po tem, da bi sam stopil v ospredje?

Leta 95′ me je poklical Grosupeljčan Dejan Stančević Stanac, ker je slišal, da delam muziko. Takrat je postavljal skupino 4FUN. Potreboval je aranžerja in producenta. To so bili nori časi. Kasneje sem za 4FUN pisal tudi pesmi in kmalu napisal ‘Kraljico noči’, ki je bila tudi moj prvi pravi hit. Tako se je začelo moje avtorsko, producentsko, studijsko delo. Kmalu za tem sem začel sodelovati z različnimi skupinami. To počenjam vse do danes. Dobil sem potrditev na drugih glasbenih področjih in nisem čutil potrebe po lastnem izražanju.

Se da v enem stavku predstaviti, opisati tvojo ploščo?

Intimno glasbeno popotovanje.

Kakšni so odzivi? Zadovoljen?

Nisem pričakoval tako dobrega odziva v smislu razpona poslušalcev. Všeč je tako ljudem 60 plus kot najstnikom. To dokazuje, da sva z Mitjo Novljanom, besedilo piscem, ustvarila res poseben album. Imam občutek, da bo projekt živel neodvisno od zunanjega sveta. V vakumu, ki ga ne bo tako zlahka načel zob časa.

Torej si zdaj ne glede na to, da si v glasbi že toliko časa, šele na štartu, ali bolje rečeno, spet na štartu?

Tako je, meni je to všeč, jaz sem rad na štartu, v večini primerov je bolj vznemirljivo kot na cilju (smeh).

Trenutno pripravljaš prvi koncert, na katerem bo Mistermarsh predstavil svojo ploščo “Home”. Zakaj Grosuplje?

Ja, točno tako, zakaj Grosuplje, zakaj kulturni dom? Ker so se mi na tem odru prvič tresle hlače. Z mojo harmon’kico sem imel v 3. razredu prvi javni nastop v okviru glasbene šole in zdaj bo dobrih 30 let od tega …

Se bodo hlače zdaj še kaj tresle ?

Ne (smeh). No, kvečjemu od “beata” (udarja z nogo ob tla) in od “subvuferja” (smeh).

Zakaj je treba nujno priti na tvoj koncert?

Vredno je hoditi na dogodke lokalnega značaja, se zopet srečati s sosedi, znanci ter na ta način tudi podpreti ustvarjalnost, kreativnost.

Zato, ker je udeležba obvezna (smeh). Vredno je hoditi na dogodke lokalnega značaja, se zopet srečati s sosedi, znanci ter na ta način tudi podpreti ustvarjalnost, kreativnost. To bo prav poseben koncert. Potrebno je poudariti, da bodo z mano na odru sami vrhunski glasbeniki, vključno z gostom Rudijem Bučarjem. To bo super godba.

V prvem delu bomo predstavili ploščo HOME, nadaljevali z gostom in zaključili z novimi komadi v slovenščini s prihajajočega albuma. Teh niste mogli še nikjer slišati in jih tudi še nekaj časa ne boste, razen na koncertih. So pa napoved nove plošče.

Zakaj bo gost Rudi Bučar?

Poznava se slabih 10 let, spoznal sem ga na snemanju Janove plošče. Je zelo nadarjen fant, moja generacija, vztraja na svoji glasbeni poti, je lahko tudi kabarejski, paše v mojo glasbeno zgodbo, sva kompatibilna, je nekaj posebnega, nekaj, česar ne vidimo pogosto na koncertih. Zato Rudi. Pa še Izolan je. V Izoli sem postal mož.

Je to, da te ljudje prepoznavajo kot člana zasedbe Slapovi, za tvoj avtorski projekt Mistermarsh prednost ali slabost?

Drugače kot OK ne more biti, to je del mene, to sem jaz. Dejstvo.

Misliš, da bo kdo prišel na ta račun na petkov koncert z napačnimi predstavami?

Jaz upam, da ja, čimveč takih (smeh).

Te zanima kakšno glasbeno sodelovanje s kom na lokalni ravni?

Ja, z Glasbeno šolo sigurno, ker ima par luštnih zasedb, pa z grosupeljskim Big Bandom tudi. Sem pa slišal, da imamo v naši okolici po novem tudi tamburaški orkester. Rad bi zopet kaj ušpičil s tamburaši.

Počneš tudi kaj, kar nima čisto nobene zveze z glasbo?

Pred leti sem imel strast do motorjev. Nič več. Razmišljam pa, da bi se zopet spravil risat, slikat. Upam, da kmalu.

Irena Gantar, foto: Drevored in osebni arhiv Martina Štibernika