Pisma bralcev l Nesrečna šmarska šola
Zdi se, da dozidavam podružnične osnovne šole v Šmarju-Sapu nikoli ne bo konca. Razlog za to tiči predvsem v kratkovidnosti odgovornih, katere zanima le trenutna rešitev problemov, nihče pa ne gleda 5 ali 10 let naprej.
Nekdanje prenove
Problemi so nastali že z oblikovanjem nekakšne obrtne cone v neposredni bližini šolskega območja, kar praktično onemogoča širjenje šole poleg tega, da je taka rešitev, blago rečeno neobičajna. Od tu naprej je šlo večinoma za sprejemanje napačnih rešitev. Ko so prvič prizidali šoli telovadnico, so žrtvovali reprezentativen vhod v poslopje in ob cesto postavili telovadnico, majhno že za tiste čase, ampak saj 10 let bo zdržala, so si mislili. Zaradi pomanjkanja sredstev niso dodali še prizidka z učilnicami. Čez dobrih 10 let je bil zgrajen prepotreben prizidek. Zgledna rešitev je ponudila podaljšek s centralno avlo ob kateri so zrasle učilnice s kabineti. Če šola ne bi bila tako stisnjena, bi se avla lahko odprla v lep ozelenjen prostor za šolo, tako pa se je odprla proti parkirišču. In spet je šola zadoščala za dobrih 10 let, ko se je ponovno spopadla s pomanjkanjem prostora. Število krajanov namreč vztrajno narašča in nič ne kaže na to, da bi se kaj kmalu umirilo. Šolo so sicer dozidavali, ob tem pa pozabljali, da je poleg šole še vrtec, ki ostaja v istih gabaritih vse od leta 1977, ko je bilo naselje Šmarje-Sap pol manjše.
Prenova danes
In tako pridemo do sedanjega stanja. Verjetno omejen proračun ni dopuščal, da bi prostor preučili in mislili vsaj 20 let vnaprej. Ne, nad telovadnico je bil prostor namenjen otroškemu igrišču (ki ni nikoli deloval) in tega so lahko zapolnili. Po liniji najmanjšega odpora so dvignili stavbo toliko, kolikor so potrebovali, ob tem pa dvomim, da je kdo pomislil na podobo kraja. Pogled od daleč sedaj kaže šolo v podobi industrijskega obrata in naključni obiskovalci bi verjetno res mislili tako, če ne bi bilo poleg šolskega igrišča. Poleg same brutalne dozidave pa je nesrečna tudi fasada. Ne razumem, kaj so želeli doseči z nekim naključnim vzorcem rumene barve in modrimi okviri oken?! Razumem, da so želeli razbiti ogromne površine popolnoma bele barve vendar, če že, potem bi kombinirali vsaj z blagim odtenkom sive, ki bi se »razumel« z ogromnimi sivimi senčili na prizidku iz leta 1996.
Prenova otroškega igrišča
Fotografija iz Šmarske knjige, vožnja vlakca na prvi šolski dan 1998/99
Opozoril bi še na prenovo otroškega igrišča. Je poteza v pravo smer, število uporabnikov je skokovito narastlo. Vendar bi opozoril na 2 zadevi. Prva je za 1m preozko košarkarsko igrišče. Če se je že vse delalo na novo, mi ni jasno, zakaj se ni naredilo po standardih. Sedaj je linija za 3 točke popolnoma popačena. Druga, precej bolj pomembna stvar pa je železnica g. Mazaja. Ta unikaten kos tehniške dediščine, tudi širše kot samo v Slovenskem merilu, je bil predviden, da se ga vključi. Verjetno je spet prišlo do pomanjkanja sredstev in samo upam, da se ne bo potem na to pozabilo, kot se je pozabilo na prizidek ob gradnji telovadnice. Na tem mestu bi še opozoril, da zbirka izdelkov g. Dušana Mazaja v šoli nima ustreznega mesta in upam, da so projektanti mislili tudi na to ob snovanju nadzidave telovadnice.
S tem prispevkom nisem želel kritizirati vsega po vrsti. Pohvalno je, da so občinske oblasti zagotovile finančna sredstva in da se je nekaj premaknilo. Moj namen je predvsem opozoriti, da šolskemu prostoru manjka dolgoročna strategija in da bo s takim nadaljevanjem potreben prizidek vsakih 10 let, če ne še prej. Mogoče pa čez 30 let v Šmarju dobimo stolpnico.
Dejan Vilar, absolvent arhitekture in krajan Šmarja-Sapa, foto: arhiv šole, Drevored, Šmarska knjiga
Po toči zvoniti je prepoznos, spoštovani mladi bodoči arhitekt!
Bi bilo pa po mojem ZELO DOBRO, da bi se Šmarije ODCEPILO od občine VEleUPLjE, pa še kakšna fara ali krajevna skupnost zraven.
Zanimio pa je pogledati na način in zgodovino gradenj vseh šolskih in drugih javnih objektov v sedanji občini Grosuplje v nekoliko daljši zgodovini. Našli boste kar precej ZGODB (tudi iz sodišč), ki povedo med drugim, kako v tem prostoru primanjkuje prave demokratične komunikacije. Je to morda kar mentaliteta okolja?
Pa lepo se imejte!
Zemljemerec in gasilec Ježek Zagraški, v prostem času tudi kopač po lokalni zgodovini
P.S. Včeraj sem si v Mestni knjižnici Grosuplje ogledal diplomsko nalogo REVITALIZACIJA RUŠEVIN BOŠTANJSKEGA GRADU. Naloga je sicer zelo dobro zastavljena, a sem v knjigo vtisov napisal tudi, da gre za ZAKLETI GRAD, saj se bo “diploma” REALIZIRALA “OB SV. MIKLAVŽU”.
Pa čim več naj vam prinese! Le nastaviti morate prej, spoštovane in spotovani.
spoštovani gasilec,
ta toča je padla že kakšnih 50 let nazaj in žal takrat nisem bil niti še planiran. s prispevkom želim le opozoriti občane, da ni pri šoli neke dolgoročne strategije in da naj se občani zamislijo glede tega. le če se bo o tem govorilo se bodo lahko pojavile kakšne alternative, ne pa da take posege sprejmemo kot samoumevne.
kar se tiče pa diplome na boštanjskem gradu se pa strinjam da je kaj takega praktično nemogoče izvesti ampak s takimi diplomami želimo študenti opozoriti na neizkoriščen potencial, če bi delali le “izvedljive” diplome ne bi prilezli dlje od enodružinske hiše.
lp
Pravzaprav govoriva o isti stvari, ne glede v katerem obdobju se je kaj dogajalo. K temu bi dodal samo še GOVORJENJE o poliški šoli, ki se zdaj dogaja že več kot desetletje, pa ni še nikjer nič. Si morda kaj slišal, kako se je gradila POŠEVNA BRINJSKA ŠOLA, pa TUDI ŽALSKA?
Je pa na primer zanimivo, da so se za PRVO Grosupeljsko šolo KREGALI od 1903 pa do 1928, najeli velike kredite, jih hoteli razdeliti okoličanom, ki so že imeli zgrajene šole, zato so se potem KREGALI še približno 5 let po sodiščiih.
O mentaliteti sem govoril!!!
hja…mentaliteta je pa žal taka, da je veliko bolj pomembno da se čimprej nekaj pokaže, češ saj se nekaj dela, kot pa da bi se o tem temeljito premislilo. za druge primere ne morem govoriti, jih žal premalo poznam, ampak na primeru šmarske šole je bil ta prizidek utemeljen kot najmanjši strošek možen, s čimer se ne strinjam! obrazložitev: sedanja dozidava je stala slabega 1,5 milijona €, ob tem da sem prepričan da bo zadoščal za desetletje in bo potrebno že novo dozidavo poleg tega pa je porušilo podobo kraja. če bi razpisali natečaj in vse kar spada zraven bi verjetno plačali še enkrat več ali pa mogoče še kaj več ampak bi kraj dobil spodoben objekt, ki bi bil kraju v ponos poleg tega pa bi bile omogočene možnosti za nadaljni razvoj. upam si trditi, da je trenutna logika slabša za občinski proračun.
Morda samo za informacijo. V letih 2008-2010 je bil pripravljen projekt dozidave matične šole LA na Tovarniški v Grosuplju z novo kuhinjo,jedilnico, povečano telovadnico, novimi učilnicami itd. Skratka na tem projektu se je delalo kar nekaj časa, vrednost pa nikoli ni bila točno določena. Govorice so bile od 1,5 do 3 M/eur. Z novo občinsko oblastjo se je vse ” vrglo v predel” in začelo znova. NA hitro so spacali projekt, pridobili papirje in pripeljali bagre v telovdanico. Pod pretvezo “energetske sanacije objekta”, za katero so dobili cca. 63.000 EUR nepovratnih sredstev so se odločili za prizidek, nadzidek, dozidek itd. in iz občinskega proračuna napraskali še okoli 1,5 M /eur. Seveda tudi ni skrivnost, da si Šmarje želi svojo osnovno šolo, z “svojim” vodstvom, “svojim” računovodstvom itd.
Da ne bo pomote. Nič nimam proti gradni in razvoju, bodo vsaj šmarski otroci imeli “primerno” šolo in lepo zunanje igrišče. Škoda je, da niso predvideli oživitve bazena, v katerem smo včasih skakali na bombico.
SAMO V VEDNOST. Ista zgodba se dogaja tudi z dozidavo Zdravstvenega doma Grosuplje. Govorilo se je o prizidku za cca 1,2 M eur, sedaj pa so projekti in dokumentacija v polnem teku, znesek pa se že približuje 3.000.000. EUR Še to. 2006 se je ista oblast borila, za izgradnjo NOVEGA ZD na drugi lokaciji ( menda za Pošto), sedaj, ko pa bi to lahko storila, pa ni več interesa. ( Okvirni znesek čisto novega doma bi bil cca. 5.000.000 EUR) Še dva aneksa, pa smo tam…….
glede projektov se ne bi rad opredeljeval na naši-vaši, ker take debate ne vidijo konca. glede šole na tovarniški, ne poznam situacije in ne bom komentiral.
bazen v šmarju je neka precej idealistična podoba ki pa zdaj ne bi mogla živeti tako kot je tedaj, časi so se preveč spremenili. g. dušan mazaj nima mesta niti za svoje izdelke, porušili so tudi železnico, kaj šele da bi obnovili njegov bazen.
glede ZD pa tudi ne poznam teh govoric, videl sem samo idejni načrt, ki pa ni slab. rešitev je precej premišljena, reši tako prostorsko kot parkirno stisko, prav tako se precej nevpadljivo umesti v okolje. če se bo naredilo po načrtu bo kar pohvale vredno (velikokrat pa se preveč stvari spremeni)
Še o pokojnem Dušanu Mazaju!
Njega sem spoznal, ko sem mu odmeril parcelo na Farovškem hribu nekje sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Že takrat sem začutil, da je to ČLOVEK z velikim srcem. Pozneje se je ta ugotovitev samo še potrjevala.
Več takih bi rabili – in v Šmarju, in v občini Grosuplje!
Naj vsaj v miru počiva!
zemljemerec Jože
Se spomnite, tovariši, kaj je rekle Milka Planinc: “Šparat je treba!”, Pa naj stane kolikor hoče!
Za širitev šole v Šmarju Sap je bilo v proračunu za leto 2013 predvidenih 1.035.000. Z rebalansom proračuna Občine Grosuplje v letu 2013 so se sredstva povišala na 1.519.000 eur, v letu 2014 pa še za 0dodatnih 996.000 eur. Investicija se je torej skupaj podražila za 1.485.000,00 eur. Zanimivo bi bilo izračunati znesek investicije na m2. V realnem sektorju bi tak projekt ne smel stati več kot 900 eur za m2.
Zelo slovensko je videti vse skupaj.
(vir: Proračun Občine Grosuplje, stran 134)
Vse za to, da bodo imeli Šmarčani svojo lastno osnovno šolo
Že v drugem stavku sem vam povedal, da naj bi šlo za odcepitev, pa ne samo šole, pač pa kar cele KOMUNE, saj se v glavnem vse dogaja v zadnjih treh letih pretežno na tem koncu, Veleupeljčanom pa je treba zaradi tega zgraditi hazarderske in adrenalinske parke v obliki “demokratične republike kongo”, pa Košakom in Rusom ter njihovim sorodnikom je treba “povrniti” vse zasluge za vsaj 200 let v obliki dobrih odkupov zemljišč … Ko pa poleg tega omenijo še turizem in ekologijo na Radenskm polju, me takoj pritisne “k cesarskim opravilom”.