Nezgoda v knjižnici
Objavljamo pismo obiskovalke Mestne knjižnice Grosuplje, ki se ji je pripetila nezgoda; k sreči se je končalo brez večjih posledic.
Kot vemo, nesreča nikoli ne počiva in pazljivosti verjetno nikoli ni preveč. Dogodek je nedvomno pokazal na potencialno nevarnost, ki jo bodo v knjižnici gotovo odpravili. Za komentar smo prosili tudi odgovorne v Mestni knjižnici Grosuplje.
Gospa Ivanka piše:
“Dne 1. 10. 2013 sem peljala svoja vnuka na otroški oddelek grosupeljske knjižnice. Mlajši vnuk, star 2 leti, se je igral v vlakcu, starejši, star 4 leta, pa si je zaželel novih risank. Brskal je za zgoščenkami, ko se je nenadoma visoka in dolga knjižna omara, ob kateri je stal, nagnila in začela padati. Omara je na srečo z enim koncem padla na nizko mizo, na drugem koncu sem omaro zadržala jaz, da ni pokopala vnuka. Precej časa je trajalo, da mi je prišla pomagat ena od knjižničark … Poklicali smo policijsko postajo. Policisti so preverjali nadzorno kamero, ta seveda ni delovala.Vnuka smo hitro odpeljali v Zdravstveni dom Grosuplje, od tam pa na Urgenco v Ljubljani. Po nekaj dneh smo si oddahnili, saj je bil vnuk videti v redu, le boji se iti ven brez varstva.
Poraja se mi vprašanje: Zakaj padla omara na oddelku za otroke ni bila pritrjena, privita na steno?
Moj mož, dedi, je obiskal direktorico knjižnice. Na vprašanje, kako komentira nesrečo na otroškem oddelku knjižnice, je le suho odvrnila, da knjižnica ni vrtec in da moramo sami paziti na svoje vnuke. To je izjava direktorice Knjižnice Grosuplje glede dogodka, ki se nikakor ne bi smel zgoditi na otroškem oddelku ali kjerkoli drugje.”
Prizadeta babi in dedi, Ivanka in Anton Rajh, Grosuplje, foto: osebni arhiv
Komentar Mestne knjižnice Grosuplje:
V torek, 1. 10.2013, približno ob 10.30 sem dobila obvestilo sodelavke, da je na otroškem oddelku padla omara, kjer je shranjeno neknjižno gradivo. V tistem času so se tam zadrževali babica in njena dva vnuka, na izposoji sta obiskovalcem svetovali dve sodelavki knjižničarki. Ko sta zaslišali ropot, je ena od njiju takoj stekla pogledat na oddelek za otroke, druga me je obvestila o nezgodi , nato pa je še ona stekla na oddelek. Kljub temu, da ni bilo vidnih znakov poškodb, smo knjižničarji nemudoma poklicali Zdravstveni dom Grosuplje, kjer so nam svetovali, naj otrok pride v ambulanto za otroke. Nato smo knjižničarji poklicali tudi Policijsko postajo Grosuplje. Prišla sta policista, ki sta napravila zapisnik o dogodku. Sodelavka knjižničarka je nato babico in oba njena vnučka odpeljala na pregled k pediatrinji v Zdravstveni dom Grosuplje. Pediatrinja ga je napotila še na urgentno službo UKC Ljubljana. Po informacijah svojcev je bil otrok brez poškodb.
Z gospodom Antonom Rajhom sem se pogovarjala dvakrat. V obeh pogovorih sem povedala, da obžalujem, da se je nezgoda zgodila v prostorih Mestne knjižnice Grosuplje in da sem vesela, da je z otrokom vse v redu. Ob njegovem komentarju o naši odgovornosti o neprimerni opremi sem mu pojasnila, da so knjižna stojala na oddelku narejena po strokovnih standardih za knjižnice, namenjena postavitvi knjižničnega gradiva in niso igrala. V skladu s Hišnim redom in Priporočili za starše www.gro.sik.si se predpostavlja, da v knjižnico kot javni prostor prihajajo otroci v tem starostnem obdobju v spremstvu starejših, ki spremljajo ravnanje svojih otrok. Dogodek, ki se je zgodil, je bil nepričakovan in nepredvidljiv, saj je omara bila stabilna in je služila svojemu namenu od odprtja nove knjižnice dalje. Otrok je odpiral predale in plezal po njih, zato se je omara tudi nagnila. V izogib takim slučajem smo istega dne popoldan omaro še dodatno pritrdili.
Nenazadnje bi poudarila tudi, da si vsi zaposleni v Mestni knjižnici ves čas prizadevamo, da bi bila knjižnica prijazen prostor za vse, ki jim služimo in k nam radi zahajajo.
Roža Kek, direktorica
Grosuplje, 6. 11. 2013
no no, iz tega pa tud ni smisel delati neki bav bav… res je da se ne privošči tovrstni dogodek nobenemu in da bi mogla direktorica knjižnice podati milejšo obliko izjave, ampak na nek način ji dam čisto prav. Kot otrok sem imel podoben primer, ko sem plezal po vrhnjih policah v knjižnici, padel in si zlomil roko. Kar sem odnesel kot otrok je to, da nisem nikoli več plezal po policah in prepričan sem, da tudi ta otrok ne bo več “brskal” po novih zgoščenkah v tovrstni obliki. Dejstvo je, da pač omare niso za plezat in v tem prispevku ni zapisano na kakšen način je njen vnuk “brskal” po policah. Prepričan sem, da ni stal na tleh in vzemal zgoščenko po zgoščenko. Dobro bi bilo da prikažete plat dogodka z obeh strani, zakaj je prišlo do tega in kako se bo odpravila napaka v knjižnici, da ne pride več do tega v prihodnosti. Najlažje je takoj obsoditi nekoga drugega, da bi pa sami preprečili nezgodo in pravočasno krotili otroke pa verjetno ni omembe vredno ali kaj?
Popolnoma se strinjam s komentarjem, dodal pa bi še le to, da za zanemarjeno vzgojo in nadzor, ki bi jo morali otroku nuditi starši in stari starši niso krivi uslužbenci v javnih ustanovah! Res pa je, da je najlažje za vse kar se našim nadebudnežem pripeti ob njihovi razposajenosti, pripisati nekomu drugemu, samo sebi ne.
Se strinjam z zadnjim komentarjem.
Sama imam dva majhna otroka. Definitivno otrok ni kar tako brskal za zgoščenkami, da mu je potem kar sama omara padla na glavo.
Pogosto otroci ravno na tej omari vlečejo police v vse možne smeri, posledično se omara pod takimi in drugačnimi obremenitvami zvrne. Dedi in babi naj vnučka tudi vzgajata in ne samo merkata. Pogosto otroci smejo početi kar se jim zljubi, potem ko pa nastane nesreča, so krive pa prijazne knjižničarke. Jaz bi prijavila policiji babico in dedka, ker ne varujeta otroka, ne pa knjižnice.
Pa prej naj stopita malo po Grosuplju in porukata kako polico v trgovini, kako klopco v parku in kako ograjo na mostu, prej ko slej se jima bo zvrnilo kje kaj na glavo. Zdaj bomo pa vse fiksno šraufali, zaradi razvajenih otrok????
Mami iz Grosuplja
če pa zgleda kot lestev
gospa Ivanka slovenske novice so pravi naslov za vase SDS prigode 
Debil, kaj pa ima politika s tem?
Si tako ”zafrustriran”, da ne moreš tud spat ne brez SDS-a?
Izjava gospe Ivanke prav podpihuje nestrpnost, lahko bi celo rekla, da je nesramna. V knjižnici imajo definitivno dovolj dela, ne pa da bi morali paziti še na otroke in njihove velepametne babice. Te omare so težke, zato težko verjamem, da se je kar na lepem prevrnila na vnuka.
Ko sem brala tole zgodbo o travmatični izkušnji babice Ivanke, si nisem imela kaj, da ne bi tudi sama takoj pomislila na Slovenske novice
Lepo vas prosim, vsak ki je kdaj prestopil prag grosupeljske knjižnice, lahko pove, da so tamkajšnji zaposleni gotovo eni najprijaznejših in da je “izjava” direktorice v tem pismu gotovo prenapihnjena. Razumem, da se je gospa prestrašila, ampak vsak, ki je kdaj imel kaj opravka z otroki najbrž ve, da bi se lahko to pripetilo kjerkoli in da je takšno paničarjenje res pretirano. Pa lepo pozdrav 
Prizadeta babi in dedi, Ivanka in Anton Rajh
Celo pismo je eno grozno užaljeno pretiravanje brez osnove, podpis pa samo povzame kaj si mislim o avtorjih. Prav žalostno na kakšen paničen način se vzgaja otroke in kakšen beden zgled so nekateri prepotentni stari starši.
Spoštovana ga Anamarija in ostali komentatorji.
Kdo je tukaj sedaj nestrpen bi se dalo razpravljati v nedogled.Noben od vas se ni potrudil vprašati babico o dogodku – takoj pomislite vse najslabše o njej.Zakaj?
Navajeni ste, da se piše samo” lepe” dogodke, manj lepe pa se pomete pod preprogo.Pomislite, če bi ta omara padla na vašega otroka.
Noben od komentatorjev se ni podpisal s polnim imenom ampak se skrivate pod psevdonimi.
Vabim vas na pogovor k babici.
Dedi
Dedi in babi Rajh, ne to je mnenje zdravega razuma oz. porote, pa saj ste z objavo to želeli mar ne. Knjižnica stoji že nekaj let in zgleda, da ob normali uporabi omara funkcionira. Odgovornost je na vas draga babi Rajh, omara ni IGRALO oz. plezalo. Torej želite se znebiti odgovornosti! Pazite, da vas knjižnica ne bo tožila zaradi blatenja imena ali pa terjala popravilo inventarja. Me pa resno zanima kako je knjižnica dobila obratovalno dovoljenje saj horizontalne omare, posledično vodoravne police namesto ograje izredno nevarna zadeva. Kolikokrat zasledim, da otroci plezajo kljub prisotnosti staršev. Očitno je opremljala izredno slaba oblikovalka!
Noben od vas se ni potrudil vprašati babico o dogodku…
Z vsem spoštovanjem, g. Dedi, morda ste spregledali, ampak babica je že podala svoje mnenje o dogodku. Napisala je namreč pismo.
Malček manj nstrpnosti bi človek pričakoval tudi od judi, ki se tule javljamo. Operiranje s polnimi imeni je nesramno, nenazadnje ne vemo, če sta uporabljeni imeni sploh pravi, lahko gre za golo klevetanje, saj Drevored ni objavil polnega imena.
Osebno menim, da ima sol ena in druga plat tele zgodbe. Starši ali stari starši naj poskrbijo za vnučke, knjižnica pa naj omare v otroškem oddelku privijači. Otroci so kot “živo srebro” neprestano jih ne moremo imeti pod nadzorom. Naj radi prihajajo v knjižnico, ki je osrednji kulturni prostor kraja,, za kaj takega, pa s eseveda morajo počutiti varne.
Gospa Breda, dvomim, da je namen avtorjev Drevoreda nesramnost in klevetanje (so namreč prvi, ki so operirali s polnimi imeni – najdete ju na dnu članka).
Se pa strinjam z drugim delom vašega odgovora. Stvar bi se lahko rešila na lep način z malo več subtilnosti. Pisanje pisem na tak način je izredno neprimerno. Naši odgovori pa potrjujejo, da nestrpnost rodi samo še več nestrpnosti.
Ko sva z “mojim dedcem” pred leti ležala na dopustu ob bazenu, je iz lesene podlage štrlel ven žebelj. Kot prava evropska komplikatorja sva se pogovarjala, da tako pa res ne gre in sva takoj urgirala pri enem od uslužbencev. Ta je pogleda v grm, tam našel kamen, usekal po žeblju in stvar je bila urejena. Brez dolgovezenja, polemik, dramatiziranja. Tako da: naj hišnik pride v knjižnico, fiksira omare, zadeva rešena.
No, po komentarjih sodec, jih je med bralci Drevoreda kar nekaj z zdravo pametjo na mestu. Še je upanje.
Dodajamo uradno poročilo s strani direktorice Rože Kek o nezgodi v knjižnici. Prav je, da slišimo tudi drugo plat zgodbe.
Toliko da omenim, da živim v najbližjem bloku pri vhodu knjižnice in vsakič, ko se pripeljem domov med 16. in 17. uro (ko je obisk knjižnice velik), se zgražam nad tem, da še preden otroci stopijo v knjižnico, mi skačejo direkt pred avto, 5-10m za njimi pa v lahkem ritmu prikoraka “dedi, babi, mami, ati,…” haloooo!!! Tudi cesta pred knjižnico ni igrišče, da otroci brezglavo skačejo, kaj šele v knjižnici, da plezajo po omarah.
P.S.: Toliko da izkoristim priliko za kritiko vseh vas obiskovalcev knjižnice, da so parkirišča, ki so s številko označena pred knjižnico in kjer je tabla “Dovoljeno za lastnike”, so lastniška in vas lepo prosim, da upoštevate to. Ne vem kako bi se vi počutili, da se jaz pripeljem pred vašo hišo na vaše dvorišče in tam parkiram svoj avto. Hvala za razumevanje.
Iz vsega pisanja do sedaj lahko sklepam, da sta dedi in babi preburno odreagirala in prikazala pristransko zgodbo. Kar potrjuje umirjen, profesionalen in temeljit komentar gospe Kek. Verjamem slednji, tako kot mnogi, ki cenimo odlično in predano delo zaposelnih v knjižnici Grosuplje. Menim, da morajo biti take omare in drugo podobno pohištvo pritrjeno, ker že na fotografiji je vidno, da je omara ozka, na tankih, “prekucnih” nogicah. Tudi poškodba na mizi kaže na težo udarca, ki ga na veliko srečo ni bil deležen otrok. Nevarnost je vsekakor obstajala, vendar kdo je odgovoren za njo? Projektanti? Me je pa presenetil, česar na tej spletni strani hvala bogu ni veliko, nestrpen naskok na pisce pisma.
lp
Ta je dobra ja. Stari starši zgolj z nekom delijo izkušnjo, z željo, da se komu to ne pripeti v prihodnje. In to gre po mnenju nekaterih poniglavcev kar za podpihovanje nestrpnosti. A ne Ana? Verjetno bi šlo tudi za podpihovanje nestrpnosti, če bi bil otrok huje poškodovan. Ali ne Ana? Wtf!? Nobenega sočutja, nobene empatije.
Pozdravljam objavo zgodbe, ker je verjetno namen ta, da smo drugi previdni, ker nobena stvar ni gotova in varna. Predstavljeni sta obe plati, vsak si pa ustvari mnenje sam kaj je prav in kaj ne.
Nisem nameraval komentirati, pa vendar me je k temu spodbudila debata nekaterih, ki je na nizkem in sramotnem nivoju.
Sram je lahko tiste, ki se delate norca in to celo primerjate s Slovenskimi novicami, strankami in podobnim. Pa kaj res nimate nobene mere? Ja, toliko o zdravi pameti. Če bi šlo za vašega otroka. Bi bila to nestrpnost, podpihovanje, pretiravanje?
Naj povem, da družino poznam (in tudi ozadje dogodka) in direktorica je seveda “pozabila” omeniti, da so po tem dogodku še isti dan poklicali mojstre, ki so pregledali in pritrdili vse omare, ki do sedaj niso bile. Zadeva torej ni črno bela oz. ni tako kot želijo nekateri tu prikazati: na eni strani popolna knjižnica (ki ji skušajo nagajati ) in na drugi strani tečna, nestrpna in malomarna dedi ter babi.
Vse zgoraj “ta pametne”, ki imajo toliko pripomb in se obnašajo kot, da so bili prisotni pri dogodku…pa prosim, da se malce zadržite pri sodbah, ker vas ni vas bilo zraven.
Mateji, ki riše smeškote pa:. Ja, res je smešno, kajne? Sploh ob verjetnosti, da bi ta otrok, če omara prej ne bi padla na nižjo mizico, ki je ublažila padec, zagotovo umrl. Mateja, je to smešno? Meni ni. Pa tudi drugi se lahko zamislite.
Ni čudno, da smo v vse splošni krizi, če pa nekateri niso sposobni niti najosnovnejšega sočutja in se celo delajo norca z dogodka, ki bi se lahko sicer tragično končal s smrtjo.
Očitno smo starši, stari starši, vzgojitelji in učitelji, ki skrbimo za varnost otrok sedaj dolžni skrbeti še za primernost opreme oz. varna namestitev opreme na javnih mestih oz. javnih ustanovah.
Kaj ni to samoumeven standard in normativ? Da je oprema primerno nameščena, še posebno v prostorih, kjer se zadržujejo otroci?
Ne krivim ne starih staršev ne osebja v knjižnici, vsi se moramo truditi za varno okolje namenjeno našim malčkom.
Gospa Kekova je v Grosupljem in v širši okolici zelo spoštovana in cenjena oseba. Njena beseda oziroma izjava, ki jo je objavila na Drevoredu, je za vse, ki so se vsaj enkrat srečali z njo, trdna, resnična in neovrgljiva. Pod njo se lahko samo podpišem. LP
Glede na to, da je omara ozka in visoka bi morala biti pritrjena v steno sploh na otroškem oddelku. Če kupimo tako omaro v trgovini zraven dobimo pritrdila in tudi navodila, da se tako omaro vijači v steno. Me zanima, če bi mizarju dovolili, da vam doma ne pritrdi take omare pa tudi, če ste brez otrok. Ne vem zakaj potem vsi ali vsaj večji del ljudi kupuje gumijaste nastavke za vogale, varovala za vtičnice in še kaj bi se našlo? Preprosto zato, ker so mulci nepredvidljivi in nepazljivi. Zakaj ko kupite vozilo gledate, da bi imeli čim več varnostne opreme ABS, airbagi….. Izjava, ki pri meni zmaga je bila v nadaljevanki House. Dajmo ljudem namesto airbagov notri nože in vsi bodo vozili kot po jajcih.