Kaj je revščina?

Pri terenskih aktivnostih Fundacije DREVORED ugotavljamo, da je pojmovanje lastne socialne ogroženosti zelo relativen pojem in je še posebej v Grosupljem močno povezan z obremenjenostjo z (nadstandardnimi) materialnimi dobrinami. V veliki meri gre zgolj in samo za razvajenost. Za mnenje v zvezi s tem smo vprašali priznanega psihoterapevta Bogdana Žorža, ki se pri svojem delu ukvarja tudi s posledicami razvajenosti, Manico J. Ambrožič, novinarko in priseljenko v Grosuplje ter Katarino Vincek – Keti, zdravnico, ki se vsako leto sooča z (materialno) revščino v Afriki in drugih delih sveta. 

Pogosto se posamezniki in družine počutijo socialno ogroženi že samo zato, ker ne morejo lagodno živeti, ker morajo hoditi v službo, ker morajo odplačevati kredit, ker morajo paziti na vsak evro … Poleg tega se zdi, da je Grosuplje okolje, v katerem je zunanji videz (obleka, avto, druge materialne dobrine) eden izmed najpomembnejših kriterijev, po katerem se presoja, kdo je “in”, kdo pa ne … Zelo velik je pritisk okolja na posameznike, starše in otroke, da je določene materialne dobrine potrebno nujno imeti, če hočeš biti “nekdo”.

Kakšne posledice ima takšno razmišljanje? Še posebej v času krize, ko moramo svoje potrebe prilagoditi nastali finančni situaciji v družinskem proračunu.

Otrok s svojimi materialnimi željami (pametni telefon, tablica, obleka in čevlji določene znamke, določene igrače, zmogljivi računalniki za igranje igric, žepnina za to, da gre po šoli še v trgovino, določena znamka kolesa, kasneje avto) pritiska na starše. Starši, ki so morda s preveliko žlico zajeli kredite za svoje lastne materialne želje (avtomobile, stanovanja), si v resnici tega ne morejo privoščiti. Starši ne želijo, da bi njihovi otroci med vrstniki izstopali zato, ker nečesa ne bi imeli … V tej želji “ne izstopati” ustrežejo otrokovim željam … Na račun česa? Morda na račun obšolskih dejavnosti, ki so tisto, kar dejansko bogati otrokovo življenje (ne pa igranje računalniških igric), morda na račun vzgoje? Vzgajati pomeni prevzeti vlogo starša in otroku jasno povedati, da pametnega telefona ali tablice preprosto ne potrebuje in mu ga ne boste kupili. V resnici gre tudi za tiranijo proizvajalcev, ki svoje reklame naslovijo na najboljšo ciljno publiko, na najboljše potrošnike, na otroke. Ta pritisk se nato spremeni v tiranijo otrok nad starši, ampak na koncu koncev so starši tisti, ki morajo presoditi, ali otrok v resnici nekaj potrebuje, ali ne. Starši so tisti, ki morajo otroku reči “ne”, ne glede na to, kako dolgo in kako glasno otrok protestira in vztraja.

Za mnenje in komentar na to temo smo prosili nekaj oseb z izkušnjami, strokovnimi kompetencami ali zgolj opažanji:

 Bogdan Žorž je psihoterapevt, skupaj z ženo je soustanovitelj Svetovalnice Tabor, zavoda, ustanovljenega za psihološko in psihoterapevtsko pomoč otrokom in mladostnikom v njihovih stiskah ter pomoč staršem, učiteljem in vzgojiteljem pri zagotavljanju take pomoči otrokom in mladostnikom, avtor številnih člankov, prispevkov, knjig. Njegova knjiga “Razvajenost - rak sodobne vzgoje” je praktično prva slovenska knjiga, ki obravnava razvajenost in njene posledice kot psihoterapevtski problem. Napisana je dovolj poljudno, da jo lahko vzamemo v roke, kadar nas (spet) začne vleči vrtinec razvajanja otrok. Od tujih knjig se bistveno loči po tem, da upošteva slovenske razmere.

Kriza, ki jo doživljamo pri nas in tudi širše v Evropi, je le navidezno to, s čimer nas vsakodnevno zasipajo mediji. A tem novicam medijev pač nasedamo, verjamemo. In tako se resno obremenjujemo s krizo bančnega sistema, ki je v resnici vsaj za 95 odstotkov ljudi nepomembna in nezanimiva. Prav tako na široko razpredamo o tem, kako zelo je padel naš standard, koliko ljudi okrog nas že živi v revščini in koliko jih bo še – pri tem pa povsem preslišimo, da ta padec standarda v resnici pomeni padec na stanje izpred nekaj let – ko pa sploh nismo razmišljali o revščini! Ključni problem je naša potrošniška miselnost, ki nas je zastrupila. Kljub nespornim dokazom, da materialna blaginja ni v nikakršni povezavi z osebno srečo ljudi (kvečjemu je morda povezava nasprotna – večja blaginja prinaša več problemov, napetosti in zato tudi več nezadovoljstva!), še kar naprej verjamemo v iluzijo, da trenutni padec blaginje ogroža našo srečo …

Kaj pa, če ta mladi človek v resnici potrebuje »brco v rit«, po kateri bo nekoliko trdo pristal na njivi, ki ga čaka, da jo začne obdelovati in si pridelovati svojo hrano?!

Kot psihoterapevt se srečujem s hudimi posledicami takšne miselnosti. Vsakodnevno se srečujem z mladostniki, pa tudi že z mladimi odraslimi, ki so odraščali v blagostanju, v razmerah, ko jim ni bilo treba za nič skrbeti in jim nič ni manjkalo – sami pa so depresivni, samomorilni, ne vidijo bodočnosti, ne vidijo smisla svojega življenja … Ali sedanja kriza povečuje delež teh pojavov? Imam občutek, da res – a obenem imam občutek, da krizo doživljajo kot izgubo osebnega življenjskega smisla predvsem mladi, ki niso vajeni nič potrpeti, ki se niso vajeni odrekati, ki niso vajeni vložiti niti najmanjšega napora v to, da bi dosegli nek cilj. Ali celo, ki niti ciljev nimajo, ker mislijo, da morajo tudi za njihove cilje skrbeti drugi!  In večkrat se ob tem vprašam: ali ta mladi človek sploh potrebuje psihoterapijo? Ali ni neka »psihoterapija« lahko celo škodljiva, ker povečuje njegov občutek nemoči in nebogljenosti? Kaj pa, če ta mladi človek v resnici potrebuje »brco v rit«, po kateri bo nekoliko trdo pristal na njivi, ki ga čaka, da jo začne obdelovati in si pridelovati svojo hrano?!

Že od prvih dni, pred leti, ko so se v medijih začele pojavljati vesti o krizi, se zavedam, da gre za veliko globlje stvari. Čeprav so nam takrat strokovnjaki in politiki zagotavljali, da je kriza le prehodna in bo hitro obvladana – sem trdno upal in si želel, da jim to ne bo uspelo. V krizi namreč vidim priložnost, da se veliko bolje kot družba in kot vsak posameznik začnemo zavedati, kaj v resnici potrebujemo in kaj so zgolj neke umetne, navidezne, od zunaj vsiljene potrebe.

Je že res, da je tudi v tej krizi nekaj ljudi, ki se znajdejo v takšni stiski, da sami izhoda ne zmorejo najti. Takšni potrebujejo pomoč – in potreba po tej pomoči je vedno večja. Prav zato pa bomo morali na vseh ravneh, od države, preko različnih dobrodelnih organizacij in vse do posameznikov čimprej sestopiti iz  pravljice o »družbi blagostanja«. Potreba po solidarnostni pomoči se povečuje, prav zato tudi kliče k očiščenju vse nepotrebne navlake. Tisto, kar je v tej  pristni solidarnosti potrebno zagotavljati, je  pristna pomoč pri preživetju – in pa, predvsem, krepitev vsakega posameznika v iskanju lastnega izhoda iz krize, v naslonitvi na lastne moči, lastno iznajdljivost in delavnost.

Bogdan Žorž

Manica Janežič Ambrožič, Voditeljica in novinarka TVS, članica nadzornega sveta Fundacije Drevored

 

Statusni simboli

V svojem osnovnošolskem obdobju se spomnim dveh otroških statusnih simbolov in z njima si okoli leta 1983 v šolo prišel od sile važen.

Prvi je bila revija Bravo. Če so ti starši dovolili, da si kakšen teden stopil do trafike in kupil to nemško revijo, si bil faca. Pri nas doma je bila prepovedana, danes pa se različne izdaje te revije valjajo v številnih otroških sobah in nikomur ne pade na pamet, da bi se z njo postavljal.

Drugi statusni simbol je bil obesek za ključe v obliki zavitega telefonskega kabla.  Dobro, vsaj pri nas v malem štajerskem kraju je bilo pač tako. Skoraj vsi v 7.  razredu so ga že imeli, ko se je moja mama enkrat v trgovini v Avstriji končno omehčala in v košarico zraven kave, pralnega praška in ene čokolade Milka, ki sva si jo morala z bratom razdeliti, vrgla še to rožnato dragocenost. In dodala pridigo, da za takšne neumnosti ne gre zapravljati denarja.

Govorim skratka o drobnarijah in cenenih malenkostih. Danes se otroci ponašajo z vrtoglavo dragimi predmeti, z dragimi izdelki zabavne elektronike, z modernimi telefoni, s prestižnimi oblačili … Sem mama dveh odraščajočih otrok in potrošniške želje vedno težje krotim.  Za to nimamo denarja, rečem včasih v trgovini. Priznam, nisem vedno uspešna, a trudim se.

In verjetno je tudi ta obupana želja po prestižni podobi le eden od obrazov te krize.

Predvsem pa je to le na videz tekma med otroki. Tekma med njihovimi starši je. Odrasli smo se vrgli v tekmovalno bitko družbe podob in statusnih simbolov in dokazovanja in včasih imam občutek, da je marsikje tako, da za račun za elektriko ni denarja, za izdelek prestižne znamke pa je. Ali, kot mi je nekdo nedavno v Grosupljem sredi neformalnega pogovora navrgel: »Kakšen zanič telefon imaš!«. V bistvu imam takšnega, kot si ga lahko brez težav privoščim. Telefonira, sporočila pošilja in twitterju tudi sledim. To je to.

In verjetno je tudi ta obupana želja po prestižni podobi le eden od obrazov te krize. Včasih pa čisto preprosto objestno razkazovanje bogastva.

Za konec tale podatek:

Konec oktobra je bil v Novem mestu kongres slovenskih humanitarnih organizacij o revščini.  Slovenske humanitarne organizacije pravijo, da je v letu 2012 vsaj 744.000 ljudi pri nas vsaj enkrat potrebovalo pomoč humanitarnih organizacij.

Manica J. Ambrožič

Katarina Vincek – Keti, je zdravnica, ki zadnjih 7 let v improviziranih ambulantah in sirotišnicah v odročnih krajih sveta  pomaga, ker je pogosto tam edina, ki zna.  In za to je pripravljena, odkar je zaposlena na Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja v Ljubljani, žrtvovati tudi ves svoj dopust.

Veliko ljudi ob besedi Afrika najprej pomisli na revščino, pomanjkanje in lakoto. Ko jaz pomislim na Afriko, pomislim na srečo in iskre v očeh, tako pri otrocih kot pri odraslih. Mogoče se nam zdi, da res živijo v pomanjkanju, saj nimajo materialnih dobrin, za katere se nam zdi, da so nujno potrebne in za katerimi stremimo iz dneva v dan.

Razmišljam o ljudeh doma. Pogrešam iskre v očeh, saj jih doma zamenja žalost in želja po »še«.

Zjutraj me zbudi vrvež na ulici. Ljudje hodijo peš, se srečujejo, pogovarjajo, v vasi je le en avto, ki je namenjen nujnim prevozom in je v primeru nesreče in bolezni dostopen vsem v vasi. Redki imajo telefone, ampak kljub temu vedo, kje je kdo, kdaj se vrne misijonar, ki je v velikem mestu, kdaj in kje se kaj dogaja. Ne poznajo na uro, ker jih nimajo, pa kljub temu ob nedeljah vsi pravočasno sedijo pri maši. Otroci se igrajo s fračami, naredijo nogometno žogo iz starih vrečk in vrvi, prevračajo kozolce, zvečer pa s starši in starimi starši sedijo ob ognju, si pripovedujejo zgodbe, plešejo, pojejo in s palicami igrajo na improvizirane bobne. Nimajo televizije, življenjske modrosti prehajajo iz roda v rod. Ko zvečer glasovi potihnejo in se življenje umiri, sedim ob našem ognju, razmišljam, da čisto ničesar ne pogrešam. Ne pogrešam telefona, ne pogrešam ne televizorja, ne avta. Razmišljam o ljudeh doma. Pogrešam iskre v očeh, saj jih doma zamenja žalost in želja po »še«. Ta »še« ni skodelica riža, ampak novo to in tisto, po navadi najtežje dosegljivo. Pogrešam nasmejane in razigrane otroke, ki drvijo naokrog in so veseli enega bonbona. Pogrešam tudi prijazne pozdrave, ki jih srečaš na vsakem koraku in spoštovanje do drugih ljudi.

Ni pomembno, da je avto nov in najboljši, če v njem ni veselja, veliko srečnejši so tisti, ki skupaj zadovoljno prepevajo, četudi v starem avtu.

Katarina Vincek – Keti

 

Urška Gliha, Fundacija Drevored, foto:sxc.hu, radio.ognjisce.si, osebni arhiv Manice J. Ambrožič, osebni arhiv Katarine Vincek