Prostor slovesa na robu gozdička

 Novi poslovilni objekt v Šmarju – Sap stroka uvršča med najboljše tovrstne objekte v Sloveniji. Poslovilni objekti so posebni prostori, kjer se ljudje srečujemo v času izgube, žalovanja, močnega čustvovanja …

Šmarsko pokopališče odlikuje idilična lokacija na griču ob robu gozda, kjer se na več strani ponujajo čudoviti pogledi v dolino. Vsekakor je to prostor, kjer se človek zlahka prepusti razmišljanju in spominjanju. In prav na tem temelji zasnova arhitekture poslovilnega objekta, ki se s stekleno-leseno fasado odpira v intimni gozdiček, kjer svojci lahko najdejo trenutek miru in zasebnosti, hkrati pa z betonskim delom “obrača hrbet” preostalemu pokopališkemu delu. Notranjost objekta je večinoma lesena, zato prostor deluje izredno prijetno. Macesen na fasadi počasi že dobiva svojo naravno sivo-srebrno barvo. Več o zasnovi nam je pojasnila ena od avtorjev arhitektka Maruša Zorec. V medijih je sicer že večkrat poudarila, da so imeli naročniki zelo spoštljiv odnos do dela: »Poklicali in preverili so vsako malenkost in bolj ali manj upoštevali naše predloge.” Veseli nas, da imamo v naših krajih posluh za kvalitetno arhitekturo.

Na otvoritvi ste obrazložili arhitekturno zasnovo objekta. Jo lahko na kratko opišete tudi za naš portal?

Poslovilni objekt v Šmarju – Sap leži ob robu obstoječega gozdička in vzdolž nove vstopne osi na pokopališče. Ta os se izteka s pogledi v smeri  proti Grosuplju in na zahodno stran v odprt prostor travnika s starim drevesom. Koncept novega objekta temelji na poti, na pogledih v prostor gozda in krajine ter skuša ustvariti prostore namenjene kontemplaciji, razmišljanju v samoti. Vsi prostori v poslovilnem objektu so pod skupno streho, zaprti so proti pokopališču in se deloma odpirajo proti intimnejšemu prostoru gozda. Vežici sta različni, introvertirani in osvetljeni z indirektno svetlobo. Med njima je skupni prostor, ki se prav tako kot ločeni čajni kuhinji odpira na južno stran, proti gozdičku.  Prostor slovesa je odprt proti zahodu tam se lahko ob slovesu pod skupno streho zbere večje število ljudi. Objekt je zgrajen iz naravnih materialov med katerimi sta pomembna predvsem beli štokan beton za zunanjo,bolj zaprto lupino in lesena obloga iz macesna. Prav ti leseni in kovinski elementi fasade in vrat so delo skrbnih lokalnih mojstov, ki so se še posebej potrudili, da so se lahko naše zamisli tudi uresničile.

Katere so glavne značilnosti, kvalitete prostora, ki ste jih upoštevali pri snovanju ?

Narava je bila osnovno izhodišče našega posega. Obstoječi gozdček na južni strani nas je očaral in želeli smo ga ohraniti, čeprav je bil sprva namenjen, da se v celoti uredi za namene vežice. Izkoristili smo tudi nakazano možnost novega dostopa, ki lahko tvori novo hrbtenico tega pokopališča. Upamo, da bo ob tej osi zrastel drevered, ki jo bo še dodatno poudaril.

Verjetno nehvaležno vprašanje za arhitekta, pa vendarle. Bi danes na objektu kaj spremenili?

Projekt se je od začetka do realizacije kar dopolnjeval, morda bi s takimi izhodišči lahko nastala tudi drugačna zasnova. Predvsem bi si želeli lahkotnejšo konstrukcijo strehe.

arhitektura: Maruša Zorec, Maša Živec in Matija Novak (2007)

Irena Gantar u.d.i.a., foto: Miran Kambič, Zoran Kovačević, Drevored,