Ganljiv večer z Metodom Pevcem

 

V petek, 13. 1. 2012, smo si v kulturnem domu Grosuplje ogledali film Aleksandrinke, ki je pred nedavnim prejel nagrado za najboljši  dokumentarni film na Festivalu slovenskega filma. Smrkanje v tišini dvorane je dalo vedeti, da so zgodbe aleksandrink in njihovih najbližjih marsikoga v dvorani ganile do solz in nas včasih tudi nasmejale.

Projekciji filma je sledil prijeten pogovor z režiserjem in scenaristom filma Metodom Pevcem ter montažerjem Janezom  Bricljem, v katerem smo lahko sodelovali tudi gledalci s svojimi vprašanji. Večer, ki ga je pripravila literarna skupina KD Teater v povezavi z ZKD Grosuplje, je vodila Larisa Daugul. Odlomek pogovora si lahko ogledate v videu, več lahko izveste, če pobrskate med izbranimi odgovori Metoda Pevca. 

Kako vam je uspelo prepričati ljudi, da za javnost spregovorijo o tako bolečih intimnih temah?

Moraš se izogibati besedi televizija. Če bi jaz prišel k tem gospem s kamero in ekipo ter povedal, da sem  s televizije, bi se lahko samo obrnil in šel. Nimam nič proti televiziji, vendar je “televizija” pristop, ki je riskanten. Mene je reševalo to, da sem si vzel dovolj časa. Ko sem izvedel za neko zanimivo osebo, sem šel k njej najprej na kavo, pa še enkrat na kavo, pa še tretjič na kavo, potem pa sva postala bolj prijatelja. Odločilno je bilo to, da sem pri večini kmalu začutil, da po eni strani bežijo od televizije in kamere, po drugi strani pa sem “zavohal” iskreno intimno potrebo, da bi mi to povedali. Takrat sem vztrajal.

Ko so se te ženske osvobodile, vstopile v svet in se začele obnašati svetovljansko, ko niso bile več odvisne od moškega, takrat so jih obsodili za grešne.

V odnosu z ljudmi, ki so sodelovali pri filmu, sem želel biti maksimalno pošten. Mogoče je gospod pri petdesetih ravno prav star, da nagovori  gospo pri osemdesetih. Bil sem dovolj star, da so mi zaupali. Bolj ko sem si vzel čas, bolj so mi zaupali. Dobili so občutek, da tega ne bodo vrgli v neke manipulativne roke, ki bodo iz tega naredile nekaj, česar so vajeni na  televiziji. Nekateri so že imeli slabe izkušnje v tem smislu.

Večji problem sem imel z ljudmi, ki sem jih posnel, pa jih pri montaži nisem mogel vključiti. Film je v montaži začel dobivati neko svojo strukturo, pripovednost in dramaturgijo igranega filma in temu je bilo potrebno slediti. Če sem pa čisto odkrit, včasih ni dovolj samo zgodba, potrebujemo tudi nekoga, ki jo zna povedati, ki ima prepričljivost, kredibilnost in ekspresivnost, kar je ravno tako pomembno.

Anekdota o začetkih filma …

Jaz sem si ves čas želel delati ta film, vendar sem, ko me je urednica Živa Emeršič poklicala v pisarno in me vprašala, ali bi delal aleksandrinke, gladko odgovoril ne. Rekel sem ji, da za to nimajo pogojev, ker bi bilo potrebno iti v Afriko, Ameriko, … Odločilno je bilo, ko mi je rekla, da bo film pač delal nekdo drug. Rekel sem, to pa tudi ne. Jaz sem se bal, da bi jaz “zasral” to temo, jaz sem čutil odgovornost. Vedel sem, da ne bo dobro, če se tega lotevamo v povprečnih razmerah, s povprečnim proračunom. Potem pa je ona imela v rokavu še egiptovskega veleposlanika, ki je zelo pomagal. Vzpostavil je kontakt z egiptovsko nacionalno televizijo, ki je bila potem koproducent, brez tega sodelovanja bi zelo težko snemali. Potem smo dobili še dodatna sredstva iz Italije, z Ministrstva za kulturo in potem smo lahko začeli razmišljati in potovati v raziskovalne namene in za snemanje.

Primerjava aleksandrink s Cankarjansko materjo …

Moja izkušnja je, da je primorska drug svet, ki nima s Cankarjansko materjo čisto nič. Primorci so ljudje, ki so ves čas živeli v popolnoma drugačnih okoliščinah in so zato pridobili drugačno duhovno entiteto. Te ženske so bile  hude borke in prav nič patetične.

Tisto, kar me je najbolj presenetilo pri raziskovanju, je to, da se je cel škandal okrog aleksandrink zgodil samo zato, ker ženske nenadoma niso bile vezane zgolj na materinstvo, ker so prestopile  te omejitve, ki so jim bile tradicionalno in patriarhalno pripisane. Ko so se te ženske osvobodile, vstopile v svet in se začele obnašati svetovljansko, ko niso bile več odvisne od moškega, takrat so jih obsodili za grešne. Z aleksandrinkami se je v tem koncu zgodil šok, da nenadoma niso samo ali celo niso več matere, zato so zamolčali marsikateri resničen življenjski uspeh teh žensk. To se je omadeževalo, smatralo za nepomembno. Preprosto dejstvo je, da so te ženske na revolucionaren način spremenile svoje življenje in zaživele.

Filmi o ženskah vam ležijo. V nekem intervjuju ste izjavil, da bi mogoče morali obiskati psihiatra.

Čas bi bil, samo, kaj mi to pomaga. Povedal mi bo nekaj, kar jaz že vem, da so mi ženske všeč.

Med snemanjem ste nekako postali član teh družin. Kakšna je čustvena nevarnost, da zaradi tega odstopate od realne zgodbe? (vprašanje gledalca)

Ta film me je res potegnil vase. Spomnim se, da sem doma govoril o tem z ženo in otroki. Sicer ne pripovedujem toliko, kaj sem počel. Tukaj pa sem čutil potrebo po tem, razbremenilo me je. Zato je ključen čas, da stvari malo odležijo, da nisi več pod tistim prvim vtisom. Kljub temu je vprašanje, če je res vse čisto realno. Mogoče se v tem filmu vidi, tega niti ne skrivam, da so dve ali tri osebe, ki so moje favoritke oziroma moje ljubice. (smeh) Mogoče se to malo čuti, vendar sem si na koncu rekel, da imam pravico do ene male pristranskosti.

Na nekatere gospe sem se tako navezal, da grem še vedno rad k njim na kavo. (smeh) Nekatere od teh  žensk je življenje tako obogatilo, da so sicer preproste ženske, ampak res velike osebe. To so krasni ljudje, zelo lepo mi je biti v njihovi družbi.

Ste snemali intervjuje iz filma na skrivaj? (vprašanje gledalke)

Ne, nič ni bilo naskrivaj. (smeh) Prišel sem večkrat in zgodbo so mi že večkrat povedali. Najprej na kavi, potem sem prišel z diktafonom, češ, da ne bom pozabil, naslednjič s kamero. Na začetku smo bili večja ekipa, na koncu pa sva hodila dva, tako da sva bila zelo nevsiljiva. Spila sva kavo, prižgala kamero, gospa je sicer vedela, da snemamo, vendar to ni zgledalo kot snemanje. Kamero smo kar pustili teči. Ni bilo tega: Snemamo!!! Akcija!!! (smeh) Zato se je v montaži nabralo veliko materiala (46 ur op.a.) Gospa je lahko govorila pol ure o nekem Auschwitz detajlu, za katerega sem jaz vedel, da ga ne rabim. Vendar je nisem ustavil, pustil sem, da je govorila, s tem padla notri in dobila občutek, da je tako prav. Povedala je svoje. Jaz sem vedel, da bom vzel le tisto, kar rabim. Na ta način je zelo spontano prišla do tistega, kar sem jaz potreboval. Nekako se je kar prikradlo.

Kakšni so vaši načrti za naprej?  (vprašanje gledalca)

Mogoče se v tem filmu vidi, tega niti ne skrivam, da so dve ali tri osebe, ki so moje favoritke oziroma moje ljubice.

Načrtov je kar nekaj, vendar noben ni tako razdelan, da bi si upal o njem spregovoriti. Kar se mene tiče, sledi obdobje dokumentarnih filmov, ker so dosti manj stresna dejavnost. Igrani film je naporno “podjetje”, ki te izčrpa. V dokumentarnem filmu pa lahko človek celo uživa, je bolj intimen,  manjša je odgovornost, vzameš si lahko več časa. Dokumentarni film je eno tako potovanje, igrani film pa garanje.

Zdi se mi, da bi si aleksandrinke zaslužile igrani film. Te kaj srbi, da bi ga napisal? (Janez Bricelj)

Že pred davnimi leti sem začel pisati scenarij, ki ga lahko povem. Zgodba se začne  v Paradani, v veliki ledeni kraški jami, kjer so sekali led in ga z ladjami vozili v tujino, tudi v Aleksandrijo. V jami dela mož, seka led, ga pelje k ladji, kamor pospremi tudi svojo ženo. Poslovita se. Ona, doječa mati na ladji, si stiska mleko iz dojk v Sredozemsko morje. No, približno tu, na parniku, sem ugotovil, da sem že predrag, da sem že porabil proračun povprečnega slovenskega filma in sem nehal pisati. (smeh) Tak film bi bilo mogoče posneti v koprodukciji. Tema bi zanimala verjetno kakšne Francoze, ker je bila Aleksandrija takrat frankofonska. Samo, žal, ne jaz ne kateri drug slovenski producent ali avtor nima dovolj vplivnega imena, da bi pridobil dovolj denarja iz evropskih virov. Tega filma najbrž ne bo.

Zadnja aleksandrinka je umrla leta 2006, ali ste dobili kakšno zgodbo prav od njih ali samo od njihovih otrok? (vprašanje gledalke)

Le tri gospe z začetka filma so bile res prave aleksandrinke v smislu, da so bile rojene tukaj, da so kot dekleta odšle v tujino in se potem vrnile. Vse so bile stoletnice. Govoril sem z njimi, ampak to so bile ženske, ki so se pripravljale na smrt in so se popolnoma zapirale. Zame so bile nedostopne. Stvari sem izvedel posredno, ko sem  v fazi raziskovanja govoril s čudovitim gospodom, upokojenim duhovnikom. Star je bil 92 let in je večino časa služboval v Prvačini. On je vedel o aleksandrinkah zelo veliko, veliko mi je povedal, vendar na zelo načelni ravni. V njegovi spovednici so te gospe povedale zgodbe, katerih ni bil deležen nihče drug, niti sorodniki.

Kratek odlomek iz filma Aleksandrinke.

 

Irena Gantar, foto: Drevored, Kinodvor.si