Dan človekovih pravic v romskem naselju Smrekec

Ob dopoldanskem raziskovanju območja potoka Bičje me je pot zanesla tudi skozi romsko naselje Smrekec za industrijsko cono, poleg naselja Sončni dvori. Že pri prvem bivališču sem doživel glasno vpitje in zmerjanje fantiča, starega okrog 11 let, ki mi je tudi grozil, da me bo ubil in da ima puško. Ko sem ga pobaral, če hodi v šolo, mi je zabrusil, da ne, a je vseeno pomagalo, da je prenehal z grožnjami in se pridružil starejšim, ki so dogajanje opazovali izpred svojega bivališča. Nadaljevanje poti skozi naselje je minilo mirno, na moje pozdrave pa sem dobival normalne, a nezaupljive odgovore. Dogajanje ob prihodu v naselje me je spodbudilo, da sem pričel spraševati, kje živi občinski svetnik Elko Hudorovac. Elko je kmalu prišel in me vesel pozdravil. Povedal mi je, da se pripravljajo na obisk ameriškega veleposlaništva, ki pride ob 15. uri v njihovo naselje in me povabil, naj se udeležim tega dogodka. Nadaljeval sem z mojim raziskovanjem ob potoku Bičje proti zadrževalniku. Ko sem se vrnil domov, sem ob pregledovanju Dnevnika zasledil tudi zapis: »Američani za Rome v Grosupljem«.

Glede na povabilo g. Elka sem sklenil, da grem  popoldne pogledat, kaj se bo dogajalo v romskem naselju. Malo pred 15. uro sem korakal po makadamski cesti, ki se prične nasproti  železniške postaje in med industrijskimi objekti pripelje v romsko naselje. Tokrat sem pot prehodil brez groženj, prvi del naselja pa ni kazal, da bi pričakovali kak visok obisk. Šele v zadnjem delu poti skozi naselje sem zagledal novinarje in televizijske kamere ter praznično oblečene Rome, med katerimi sta bila tudi g. Rudaš in g. Elko. Praznično oblečeni romski otroci so s  šopki pričakovali visoki obisk. Vzdušje je bilo prijetno in z Romi sem se kar veliko pogovarjal. Med Romi, ki so si potem uredili bivališča v Oazi, sem bil namreč cenjen, saj  sem vrsto let skrbel, da sta bila dva stalno zaposlena v obratu GPG in da sta se pozneje uspešno vključila v življenje kraja skupaj s svojima družinama. Moram reči, da so bila moja pričakovanja ob obisku tako visokih predstavnikov prevelika, zato sem bil nad obiskom razočaran. Nobenega nagovora zbranim, le vljudnostno nasmihanje in sprejemanje cvetja. Delegacija Američanov in njihovih spremljevalcev se je najprej ustavila pri otrocih s šopki,  nato pa se je napotila v montažni objekt, kjer so imeli pripravljene mizice za druženje in skupno igro otrok. Tudi tu za starejše Rome in obiskovalce ni bilo nikakršnega nagovora in pojasnila, za kaj gre. Verjetno so bili vsi ostali tako podrobno seznanjeni s programom, da  dodatna pojasnila niso bila potrebna, zato se opravičujem, če sem s tem zapisom koga prizadel. Taki so pač bili moji občutki.

Občutek sem dobil, da je obisk namenjen samo medijem, delavnica za otroke pa je bila le lepa kulisa. Človek se ob tem vpraša,  kako je z izkoriščanjem otrok  za prikazovanje  dobrodelnosti ustanov, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic in naj bi jim pomagali pri hitrejšem vključevanju v okolje kjer živijo. Naivno sem pričakoval, da bo ameriški veleposlanik Romom povedal, kako bodo Američani pomagali pri urejanju bivalnih razmer v naselju, pričakoval sem tudi  kakšno delavnico, na kateri bi mladim Romom pokazali, kako je potrebno ravnati z okoljem, v katerem živijo in lahko bi se tudi sprehodili po celotnem naselju.

No, tak sprehod sem ob povratku domov spet naredil sam in pri tem doživel še bolj grob napad kot dopoldne. Ko sem namreč naredil fotografijo ceste skozi naselje, ob kateri je polno odpadnih avtomobilov, se je zaslišalo vpitje, proti meni pa so pritekli razburjeni Romi in vpili, kdo mi je dovolil fotografirati. Hoteli so mi iztrgati fotoaparat iz rok in mi fizično grozili, da me ne pustijo naprej, dokler ne pokažem fotografij. Ko sem jim  pokazal  fotografije obiska ameriškega veleposlanika in posnetek poti, po kateri sem prišel v tabor, so zahtevali, da  posnetek poti brišem, češ da jim hočem samo škodovati. Na moje vprašanje, zakaj ta del naselja ni prišel pozdravit gostov na obisku, so mi zatrjevali, da jih g. Elko ni povabil, veliko grdih besed pa so imeli tudi za go. Lili, ki je organizirala obisk romskega naselja. Nič ni pomagalo moje zatrjevanje, da jim kot občinski svetnik želim pomagati pri urejanju njihovih težav, zato sem zaradi ljubega miru izbrisal dva posnetka  naselja, kjer živijo ti »prijazni« Romi.

Tako je minil moj dan človekovih pravic. Verjamem, da je bil dan obiskovalcev z ameriškim veleposlanikom na čelu popolno nasprotje od mojega dne in prav zanima me, kakšno bo njihovo sporočilo javnosti. Dogajanje, ki sem ga doživel ta dan, je usoda tistih, ki si želimo urejati odnose z Romi in si zato upamo sami peš skozi naselje. Upam, da bodo tudi Romi spoznali, da si  Grosupeljčani želimo prijaznega sožitja in si bodo bolj prizadevali, da bo do tega kar najhitreje prišlo.

Grosuplje, 10. 12. 2011

Franc Štibernik, svetnik v občinskem svetu občine Grosuplje, foto: Franc Štibernik