Spuščanje gregorčkov

Na predvečer gregorjevega, v torek, 11. marca, se je preko 150 staršev, otrok in mladih zbralo ob Grosupeljščici in praznovalo daljšanje dneva nad nočjo. Preplet – društvo za ustvarjalno skupnost in Drevored, zavod za aktivno mesto, smo zbobnali skupaj mlade, stare, velike in majhne. Pridružila se nam je tudi OŠ Brinje, ki je omogočila prostor za ustvarjalno delavnico.

Najprej smo prisluhnili slovenski ljudski pravljici.

Tako smo v avli šole naredili gregorčke iz naravnih materialov. Otroci in starši so pričeli z izdelovanjem splava, za katerega so uporabili lesene deščice, suhe veje, mah … Ko je bil splav dovolj trden, smo izdelali še hišico, jadro ali samo majhen okrasek, v katerega smo postavili svečko. Nastali so splavi in hiške vseh velikosti in oblik. Iz šolske avle smo krenili proti Grosupeljščici. Tam so že bili otroci iz vrtca Kekec, ki že več let zapored izdelujejo in spuščajo gregorčke. Pričakali pa so nas tudi vsi tisti, ki so gregorčke izdelali doma s svojimi starši, dedki ali babicami. Posedli smo na tla in poslušali slovensko ljudsko zgodbo. Potem je le napočil čas za spuščanje. Prižgali smo svečke, se previdno spustili do rečice in spustili vsak svojo potujočo luč. Pričeli so pluti – gregorčki kot hišice, gregorčki kot splavi, gregorčki kot ladjice, gregorčki vseh vrst in oblik. In tako smo odplavili luč, kot so to počeli v preteklosti.

Na predvečer gregorjevega je bila namreč navada, da so se vaščani zbrali in »metali luč v vodo«. Kovači, lončarji, pletarji ter preostali rokodelci so na ta dan prenehali uporabljati oljenke, petrolejke ter ostala svetila. Dan je bil namreč že tako dolg, da niso več potrebovali dodatne svetlobe. Tako so zmagoslavje daljšanja dneva nad nočjo praznovali s simboličnim metom luči v vodo.

Nekoč so v vodo metali s smolo polite oblance ali pa stare in dotrajane peharje oblite s smolo. Mi pa smo v vodo spuščali lepo izdelane hiške, v katerih so gorele svečke, splave s svečkami in podobne plavajoče ter svetlikajoče se umetnine. Gnetli smo se na mostičku in nabrežju ter opazovali čarobnost lučk na vodi, ki so plule mimo. Da pa je bil večer še za odtenek čarobnejši, so lučke na vodi dopolnile sveče ob bregu in vrtenje ognjenih krogel na drugi strani reke. Ko se je zmračilo in so naši gregorčki odpluli, smo se poslovili – od njih in od dolgih noči. Plovila smo zaradi varovanja okolja pobrali iz potoka, mnogi otroci so jih zadovoljni odnesli domov.

Brez skrbi, poskrbeli smo, da gregorčki niso škodili našemu okolju, čeprav so bili večinoma iz naravnih materialov.

Nastasia Končina, Preplet – društvo za ustvarjalno skupnost, foto: Drevored, Marija Potočnik, Mitja Škrjanec, Marjan Trobec